ŠAO VelenjeKošutova smer ni prva izbira, hja, niti druga ne. Ni vselej piknik v hribih, in stvari ne gredo venomer po zastavljeni poti. Prvotne ambicije so posegale po steni Dolgega Hrbta, ker pa Krajnčani letos lišpajo kočo na Ledinah, Matej odvrže sidro pri Jezerjankah. Sam pograbim dano spremembo in strateško zlobiram Tomažev steber v Grintovcu, ki se mi je že (pre)dolgo valil na “to do” listi. Nemalo hvale je ujelo moje uho za ta rahlo zapostavljeni skriti biser. Delovne obveznosti me še vežejo na dolino, nočno dogajanje popestri izpad soseda. Kakšne vse substance danes konzumira mladež? Tako brez spanca ob svitu kolovratim proti Češki koči kjer poberem Mateja. Izgleda čilo in prešerno, no, vsaj eden. Kreneva proti stebru, naklonina snežišča pod steno ne predstavlja težav, prav tako uvodni odseki, ki jih rešiva brez navezave. Ringlšpil se prične pri manjšem s travo poraslem kaminčku. Čezenj in potem prečenje na levo, navzgor preko skoka. Smer tam zavije levo na strme travnate plati. Mokrota le njih mi je mikavna kot maili nadrejenih navsezgodaj. Nadaljujem po nekakšni zajedi, previsni zapori uidem na raz. Serija klinov me navdaja s spoznanjem, da nisem pionir na tej p(zm)oti. Tamkaj pa prečenje do prve petice, ki ponudi tri možnosti. Desno po zajedi, levo po poči in morebiti razu med njima. Preračunljivi um me popelje v poč, si bova že podajala metulje. Po kakšnih petnajstih metrih se znajdem pod previsom ovenčanim z rjavo nažagano kamenino. Počutim se kot nogometni navijač, ki se je po pomoti znašel v baru privržencev nasprotnega moštva. En sam grd pogled in že letiš ven. Med čivčkanjem (beri razlago pri A. Mahkoti), storim pol giba navzdol za boljši uvid linije, pri čemer pa težkokategornik kot sem, odtrgam stop. Sledi empirična preverba g=9,8 m/s² . Fino me zaustavi jebica, hvala! Ironično, ravno na dostopu modrujeva kako se čisto preveč zanašamo na frende in premalo posegamo po jebicah. Pretirane škode ni, kolateralno pa je pokasirala leva roka, zadosti operativno omejena, da so možnosti zreducirane. K sreči se nahajava ravno pri križišču s Košutovo spominsko smerjo. Gola matematika razodene, da je smotrnejše nadaljevanje po njej. Matej prevzame vodstvo do konca, sam si privoščim koktajl analgetikov. Linija smeri se konec koncev izkaže za prav fletno. Zgornja polovica spodaj iz Ravni izgleda kot nekakšna poklina, ki preseka monolitno ploščo. Precej posrečen prehod preko strmih plati klasične četrte stopnje, ki se z desne strani dovrši v lažjem svetu na vrhu Grintovčevega stebra. Navkljub mojemu lapsusu je dan rešen. Matej si deli priimek s prvopristopnikom smeri nadaljevanja proti glavi Grintovca, vendar bodi za danes dovolj atrakcij. Sestopiva po gredi, kjer je snežišče že zadosti odstopilo, da je prehod do Frischaufove poti nemoteč. Ob povratku mi pogled nenehno uhaja proti stebru. Intrigira me misel kakšna estetika se skriva v zgornjih raztežajih, vse spodaj ni ravno prostor kamor bi peljal punco na prvi zmenek.
raziskovala Matej Zatler in Andrej Juvan;
po sladoledarsko, pol kepice Tomaževega stebra (-VI/V) in pol kepice Košutove spominske smeri (IV+/IV) 350m
