Lanež po grapi

Napisala: Romana Slemenšek, fotografije: udeleženci ture.

V okviru alpinistične šole smo se odpravili na zimsko turo, ki sem se je zelo veselila, hkrati pa
sem imela tudi nekaj treme. Vedela sem, da nas čaka nekaj novega – prvič se bom namreč
podala v pravo grapo. Do takrat sem o vzponih po grapah poslušala le prijatelje, zdaj pa sem
imela priložnost, da to doživim tudi sama.

Zgodaj zjutraj smo se odpeljali do kmetije Bukovnik, najvišje ležeče kmetije v Sloveniji. Od
tam smo krenili peš proti koči na Grohatu, kjer smo naredili krajši postanek. Izkoristili smo
priložnost, da smo z inštruktorji ponovili eno izmed najpomembnejših zimskih veščin –
ustavljanje s cepinom v primeru zdrsa. Na prvi pogled se zdi preprosto, vendar je v praksi
potrebna hitra reakcija in pravilna tehnika. Po nekaj ponovitvah nas je čakal nadaljnji vzpon
proti grapi v smeri Laneža.

Pot do vhoda v grapo je potekala po zasneženih stopinjah, ki smo jih ponekod morali tudi
sami gaziti. Korak za korakom smo se približevali začetku našega pravega zimskega vzpona.
Ko smo prispeli do vhoda v grapo, smo se ustavili in pripravili na nadaljevanje. Nadeli smo si
dereze in plezalne pasove ter pohodne palice zamenjali s cepinom. Inštruktorji so skrbno
preverili, ali imamo dereze pravilno nameščene in pasove ustrezno zapete. Takrat je postalo
jasno, da vstopamo v resen gorski svet.

Pred nami je bila Butalska grapa. Ko smo začeli z vzponom, sem hitro začutila, kako
drugačno je gibanje v takšnem svetu. Vsak korak je zahteval več zbranosti – dereze je bilo
treba dobro zapičiti v sneg, cepin pa je služil kot dodatna opora. Naklon grape smo tudi
izmerili in znašal je približno 45 stopinj, kar se je na nekaterih mestih kar dobro občutilo.
Kljub temu je bilo vzdušje odlično.

Ko smo prispeli na vrh, smo naredili daljši postanek. Tam smo ponovili nekaj manevrov, ki
smo se jih pred tem učili le v telovadnici, tokrat pa smo jih prvič izvajali v pravem zimskem
okolju. Iz cepinov smo izdelovali sidrišča in se učili, kako jih pravilno namestiti v sneg, da
lahko služijo kot točka za varovanje. Posebej zanimivo mi je bilo izdelovanje tako imenovane
snežne gobe, ki se uporablja kot sidrišče za spust.

Za sestop smo izbrali Hojnikovo grapo. Ko smo pogledali navzdol, smo hitro ugotovili, da
spust ne bo ravno enostaven. Pogled naravnost po strmi grapi je bil nekoliko zastrašujoč, zato
smo se odločili, da se bomo spuščali zadenjsko. Na ta način smo imeli več nadzora nad koraki
in smo se počutili precej varneje. Počasi in previdno smo se spuščali, dokler nismo ponovno
prišli na bolj položen teren.

Ko smo zaključili turo in se vrnili do avtomobilov, smo bili vsi prijetno utrujeni, a zelo
zadovoljni. Za nami je bil dan, poln novih izkušenj, učenja in lepih trenutkov v gorah. Dan
smo zaključili v Črni na Koroškem, kjer smo si privoščili zasluženo pozno kosilo.
Tura je bila odlična priložnost za utrjevanje znanja, pridobivanje novih izkušenj in
spoznavanje zimskega alpinističnega sveta – še posebej zame, saj sem prvič izkusila, kako je
stopiti v pravo zimsko grapo.