Smučanje z Mont Blanca

Po kakšnih dveh letih zamisli, idej in načrtov so se letos za aprilske praznike zvezde končno postavile v pravilni razpored, dopusti so se poklopili, vreme je sodelovalo, avto se ni pokvaril. Končno nam je uspelo odsmučati z vrha Mont Blanca 🙂

Z Nejcem in Vidom smo se že dlje časa pogovarjali o smučanju z Mont Blanca, pa nekako nikoli ni bilo časa, vremena… Letos smo se končno zmenili in v četrtek po službi odšli najprej v Italijo v Cervinio. Prvo noč smo prespali kar za cesto, nato pa smo se v petek odpravili na aklimatizacijsko turo na Castor (4225 mnv). Z gondolo smo se odpeljali na Plateau Rosa na približno 3600 metrih in se nato odpravili proti Malemu Matterhornu in naprej proti Castorju. S sedla pod Breithornom se je dalo smučati kar daleč v smeri Castorja, na vzponu pa je meni jemalo sapo, Nejca je bolela glava, Vid pa naju je čakal, da prideva za njim…

Spust z vrha je bil kar strm in izpostavljen, čisto z vrha je smučal samo Vid, z Nejcem pa sva smučala s sedla pod vršnim grebenom. Prečka, ki smo jo v smeri Castorja brez težav presmučali, se je nazaj vlekla v nedogled, svoje pa je dodalo še izredno močno in vroče popoldansko sonce, tako da smo pod Mali Matterhorn prišli vsi izčrpani. Od tu je bilo treba odsmučati še v dolino, kar niti ni bilo tako slabo. Približno 9 km spusta po praznem smučišču je bilo v zgornjem delu pravi užitek, spodaj pa je bil sneg prava čofta. Za turo smo porabili 9 ur.

Po aklimatizaciji smo prespali v poceni hotelu v Aosti in se naslednji dan odpravili v Francijo v Chamonix. Z gondolo smo se povzpeli na Aiguille du Midi in potem odsmučali do koče Refuge des Cosmiques. Pristop s smučmi na Mont Blanc iz koče Cosmiques sicer ni najbolj običajen, klasična tura gre preko ledenika Bossons in koče Refuge des Grands Mulets, je pa ta koča zelo zasedena, tako da nam ni uspelo dobiti rezervacije.

Dobro, bo pa tura malo večji izziv, pristop preko Mont Blanc du Tacula in Mont Maudita je tehnično kar bolj zahteven in nevaren zaradi serakov na Taculu in strme stopnje ter pobočja na Mauditu. Iz koče se nas je v nedeljo zjutraj proti Mont Blancu odpravilo 6 navez, ostali iz polne koče pa so odšli večinoma samo na Tacul. Nejca v Nedeljo ni več bolela glava, jaz pa sem bil še vedno brez sape…

Odpravili smo se ob približno 3:30 in nadaljevali pot preko strmih pobočij Tacula med seraki in ledeniškimi razpokami proti pobočju Mont Maudita. Tu je bilo treba preplezati krajšo kakšna dva metra visoko previsno ledeno stopnjo in nato nadaljevati proti prehodu v grebenu po pobočju z naklonom okrog 45 do 50°. Tri naveze smo zmogle tudi to prepreko, tri naveze pa so se obrnile in se vrnile nazaj proti Aiguille du Midi.

Iz škrbine na grebenu smo se spet spustili za kakšnih 200 metrov in nato nadaljevali pot s sedla Maudit po severovzhodnem pobočju proti vrhu Mont Blanca. Pred kakšnimi 30 leti, ko sem bil prvič na Mont Blancu, se mi je to pobočje vleklo v neskončnost, ni in ni ga hotelo biti konec. Lahko povem, da se situacija do letos ni spremenila. Pobočje se še vedno vleče, ko se vzpenjaš ni in ni konca. Ob približno 13h nam je končno uspelo prisopihati na vrh. Sam sem najbolj sopihal, Nejc malo manj, Vid pa je bil od vseh še najbolj pri močeh. Pot je bila kar naporna, 1800 višinskih metrov vzpona na takšni višini ni kar tako, poleg tega pa je bilo treba skoraj celo pot nositi smuči na nahrbtniku.

Na vrhu nas je pričakal prelep sončen dan brez vetra in s temperaturo le nekaj stopinj pod ničlo, takšen dan si lahko na Mont Blancu samo želiš! Po kakšne pol ure zabušavanja, malice, pakiranja psov in občudovanja razgledov, smo se pripravili na spust.

Smučali smo po klasični turno smučarski smeri, najprej po pobočju proti severovzhodu, po katerem smo se prej vzpeli, nato pa med seraki in mimo koče Grands Mulets do ledenika Bossons. Tu se začne dolga prečka, ki nas z veliko hoje in nekaj smučanja pripelje nazaj na srednjo postajo gondole Aiguille du Midi. Nejc in Vid sta bila na postaji ravno malo pred 17 uro, ko pelje v dolino zadnja redna gondola, jaz pa sem imel srečo in sem ob 17:10 ujel dejansko zadnjo gondolo, tako da smo vsi trije srečno prispeli nazaj v Chamonix po približno 13. urah.

Utrujeni, ampak zadovoljni smo si privoščili pivo in burger v Poco Loco, kot običajno v Chamonixu 🙂

Smučanje z vrha Mont Blanca je res spektakularno, 2800 m višinske razlike med seraki, po širokih pobočjih in mimo granitnih sten je enkratno, sploh na tako lep dan, kot smo ga imeli ta 26. april. Človek kar pozabi na matrarijo, da prineseš smuči tja gor…