Skalaška

Rano jutro snide tri naveze pod Sodčki. Jedro prve tvori ena najbolj znanih slovenskih alpinistk, sledi šaleška, pisanost dopolni poljska naveza. Uvodno drobljivo pečevje s podstavka naskočijo trije estetski raztežaji. Prva naveza tamkaj zavije desno proti amfiteatru, kandidata za gorskega vodnika čaka protokolarna napeljava otvoritvene smeri v Sfingi (K-D ’61). Na stojišču poskušam impresionirati sledečo in zrecitiram nekaj drobcev iz zgodovine poljskega alpinizma; potlej se razveževa in prečiva mimo Skalaškega do križišča Gorenjskega turnca. Tukaj Stena izstavi prvi račun nonšalanci: češ nad Gorenjskim turncem ni kaj študirati smeri, dvigni pogled, uglej Ladjo, brž le tja. Ne tako preprosto, kakopak. Prizorišče zasede megla in hitro tali pridobljeno ugodno časovnico. Pod nosom Ladje ugledam prusik, aha tisti A0. Vehementno se zapodim notri, pismo, nekaj višine je že nabrane v udih, pa vendarle je to ščepec bolj začinjeno kot sem vzel v zakup. Občutek dvoma mi povleče opis iz žepa; poč direktno po razu. Hja, poč je, precej lepa, nekoliko previsna, zagotovo pa nismo na razu (Frančkova smer Črni graben?). Za ovinkom ugledava pravo linijo. Tamkaj. Joža je izvohal res izvrsten prehod skozi strm teren, ki bo počakal dve generaciji za izris nadaljnjih črt. Na travnatem izstopu se nama pridruži avstrijska naveza, ki je krmarila v Helbi. Ne gojita silnega navdušenja nad izdelanimi stojišči v smeri, še nekoliko manj nad sestopom, meni pa gre trentarski ovinek v precejšno slast za strnitev vseh misli.

Skalaška z Ladjo: V+  1000m

Domen Potočnik in Andrej Juvan