Akademska v Vežici

Dostop s Kamniške Bele čez Šraj pesek do vznožja Vežice se je izkazal za najkrajši dostop do smeri. Pot, ki je na začetku zložna in na  njej srečaš še kakšnega turista, pelje mimo slapu Orglice,  za njim pa se začne strmo vzpenjati in na brezpotju, ki se od tukaj nadaljuje, ne srečaš več žive duše. Vsaj danes ne, le Bisti moj soplezalec in Luka, katerega bo pot ponesla vse do Planjave sopihamo vsak proti svojemu cilju. Sledimo opisu poti, vsi smo tukaj prvič in dobro nam gre, le gladek skok najprej zgrešimo in po parih metrih ugotovimo, da bo treba ravno tam čez skalno bariero II-III, kjer nazaj grede abzailamo. Ker smo po naravi optimisti, nam je časovnica dostopa dobra ura in pol bližja, kot slabi dve uri 🙂

Najprej ogled smeri  in ja, mokra je, tako kot so že naveze prej opisovale, le redko je suha. Ja nič, druge ni, robo na pas in v akcijo. Povežem prvi in drugi raztežaj, skala je mokra, stiskam oprimke, saj so prsti brez občutkov ker nohta v prste. Porabim kar nekaj časa, saj si plezalnike brišem v hlače, ko menjujem mokro-suhe stope in si za vsak stisk grifa zadiham v prste, da bodo ja držali minimalne oprimke v plati.  Ko varujem Bistija vidim, da ima iste težave, nohtaaaa. Konec prvega cuga, konec nohtanja.

     

Do najtežjega dela smeri spleza Bisti še dva raztežaja lepe plezarije, prvi detajl je prečka v plati v desno, v drugem raztežaju pa naskoči monolitno ploščo, spleza detajl in šele nato se lahko  vpne. Občutek je malo nelagoden, saj če zdrsne, pade direkt v štant.

     

Sedaj sva pred detajlom smeri, najprej  se skobacam čez manjši previs, malo na moč a ni težav, je lepo naklinan, nadalje gre prečka v levo in na koncu prečke, nekak  prestop iz plate  v steno, ki  je najbolj zoprn. Opisi so sicer, da lahko splezaš s pomočjo A1, a ne vem kako? Vpet si pod nogami, v višini rok pa ni nič, le plata. Potrebno je zbrati pogum, stopiti v plato in počasi prenašati težo, da dosežeš rob, ki ti je potem v pomoč, za poteg. A potrebno je paziti, da ne izgubiš ravnotežja. Kar zanimiv detajl, mogoče za koga, ki je višji kaj lažji, saj ima razpon med rokami daljši, in prej doseže rob. Za mojih 160 višine je bila težka naloga, a je šlo. Do izstopa iz smeri sta še dva raztežaja lepe plezarije. Smer je lepa, a kar zahtevna plezarija.

   

Sestopila sva po rušnatem grebenu navzdol. V lažjem plezanju sva se po nekakšnem žlebu, z oprijemanjem borovcev  spustila kakšnih 50 m in prišla do abzaila v Lahovi smeri. Do vznožja stene sva porabila 5 spustov po omenjeni smeri.

Plezala sva Bisti in Tanja; Akademska smer  VII-/V+, 200m, 4h

Luka je v tem času osvojil vrh Planjave.

Slike: Bisti, Tanja

Tanja Ramšak

Tanja Ramšak