Ključ do uspeha je talent za trdo delo

Dnevnik – Gorazd Suhadolnik: … selektor članske reprezentance v športnem plezanju: Ključ do uspeha je talent za trdo delo.

Gorazd Hren, zadnji dve leti selektor članske reprezentance v športnem plezanju in trener najboljše svetovne plezalke Janje Garnbret, je med tistimi, ki so zaslužni za to, da imamo Slovenci na svetovni lestvici v najboljših desetericah tri dekleta in dva fanta. Pred začetkom tekmovanj v svetovnem pokalu je povedal, kako dela reprezentanca in kaj lahko pričakujemo od tekmovalcev v letošnji sezoni. Med drugim tudi to, da se bo morala Garnbretova zaradi mature odpovedati nekaterim tekmam.

Kaj trenutno počnete z reprezentanco oziroma v kakšni fazi priprav na začetek tekmovanja v svetovnem pokalu ste?
Poleg rednega treniranja in dvigovanja forme smo v fazi izvajanja simulacij tekmovanja, ki nam koristijo, da se tekmovalci spet navadijo na tekmovalni sistem, na plezanje v časovni omejitvi, ki pomeni dodaten pritisk. Izbrali smo tudi tekmovalke in tekmovalce za prvi cikel tekmovanj.

Od leta 2016 ste selektor članske reprezentance v športnem plezanju. Kaj v grobem obsega vaše delo?
V prvem planu je načrtovanje in izvajanje reprezentančnih treningov skozi vso sezono. Ko pridejo na vrsto tekme, je običajno urnik trenerja raztegnjen kar od jutra do večera, saj sem večinoma najprej v izolacijski coni s fanti, kjer se ogrevamo in pripravljamo na nastop, po njihovem nastopu pa se vse ponovi še z dekleti. Največ energije mi zagotovo vzamejo papirji, saj z ekipo, trenerjema Luko Fondo in Urhom Čehovinom, sami skrbimo tudi za rezervacije, letalske vozovnice, finančne načrte in prijave.

Kaj je za vas pri tem najtežje oziroma terja največ energije?
Najtežji od vsega mi je morda izbor tekmovalcev za posamezna tekmovanja, saj se zavedam, da vsi vlagajo v treninge ogromno truda in odrekanja, vendar pa žal vsi ne morejo na tekmo, bodisi zato, ker je število tekmovalcev omejeno, ali pa zato, ker s trenerji menimo, da niso dovolj pripravljeni.

V čem je skrivnost konkurenčnosti slovenskih tekmovalcev na svetovni ravni?
Najpomembnejša prvina naših tekmovalcev je zagotovo, da so po srcu plezalci in da je to njihov način življenja. Plezanje oziroma trening je na urniku vsak dan in ves dan je podrejen temu. Njihova konkurenčnost na svetovni ravni se začne že doma, saj imamo od nekdaj najboljše plezalke in plezalce, zato lahko nenehno preverjajo, kako dober je treba biti, da si lahko med najboljšimi.

Kaj jih po drugi strani najbolj zavira, še posebej pri moških?
Menim, da nas še vedno najbolj zavira pomanjkanje infrastrukture za kakovostnejše treninge. Recimo, da smo res boljši v ženski konkurenci, zakaj je tako, pa mi je nekakšna neznanka in tudi v prihodnosti kaže, da bo tako. Verjamem pa, da bodo fantje sledili, saj imamo navsezadnje med najboljšo deseterico na svetovni lestvici tri dekleta in dva fanta. Res pa je tudi, da imamo med najboljšo trideseterico sedem deklet in le tri fante.

Kakšno je pri športnem plezalcu razmerje med talentom in delom oziroma treningom?
Seveda je talent izhodišče, ki si ga želi vsak športnik in tudi trener, vendar pa brez trdega dela talent počasi skopni. V krogu najboljših je veliko tekmovalcev, ki imajo izjemen talent za trdo delo, in mislim, da je to ključ do uspeha.

Kako se poskušate izogibati problemom s športnimi poškodbami?
Poškodbe so zame velik strah, poskušam, da o njih ne bi razmišljal, če pa se zgodijo, nisem le žalosten, ampak tudi jezen in iščem razlog, zakaj so se zgodile. Izogniti se jim poskušam tako, da pripeljem varovanca v fazo specifičnega in napornega treniranja fizično pripravljenega.

Poleg selektorskega dela ste tudi trener najboljše športne plezalske na svetu Janje Garnbret. Kakšen je vaš trenerski recept za formiranje šampionke?
Pogosto me ljudje, tudi plezalci, sprašujejo za recept. Nekateri mi pišejo, ali ga lahko naredim oziroma napišem še zanje. Preprostega recepta ni, ključ do uspeha je, kot sem že povedal, pristop do treninga in vlaganje vanj, vase ter zaupanje v trenerja, seveda pa je vse to lažje s talentiranim plezalcem.

Koliko pred začetkom nove sezone eksperimentirate z novimi vajami oziroma elementi treninga?
Običajno eksperimentiram v pripravljalnem obdobju, pa tudi to ne vedno. Če sem prejšnjo sezono ugotovil, da od določene ideje nisem dobil dovolj, jo verjetno zavržem, morda zamenjam s čim, kar se mi zdi, da bi morali izboljšati, da nam je mogoče minulo sezono manjkalo, ali pa kakšno stvar tako dobro osvojimo, da je naslednjič ni treba veliko vaditi.

Bo v letošnji tekmovalni sezoni Garnbretova lahko ubranila premoč nad tekmicami?
Kako bo v novi sezoni, bomo kmalu videli, seveda pa se moramo zavedati, da je Janjin cilj svetovno prvenstvo, ki je šele septembra. Janja je letos maturantka in se bo zaradi mature primorana odpovedati določenim tekmam. Skupnega seštevka v obeh disciplinah zato ne bo šlo loviti. Seveda upam na njeno premoč, vendar pa se zavedam, da je bežati psihično naporneje kot loviti in da številka ena poleg veselja prinese tudi določen pritisk.

Garnbretova je v tekmovalnem premoru konec lanskega leta preplezala svojo prvo smer v skali z oceno 9a – kako komentirate ta dosežek?
Njene prve smeri z oceno 9a sem bil zelo vesel, čeprav nama je bilo kar obema že prej jasno, da s tem ne bo imela posebnih težav. Janja ima tako visoko raven, da težavnost 9a ni bila vprašljiva, verjamem, da lahko prepleza še več smeri te težavnosti pa tudi še težjih smeri. Težava je le čas, ki ga za plezanje v skali med tekmovalno sezono skorajda ni.

V katerih prvinah lahko športno plezanje oziroma športni plezalci v prihodnosti še napredujejo?
Plezanje je mlad šport in prostora za napredek v vseh prvinah je veliko. Meje se dvigujejo skoraj vsako leto. Mi lahko na primer še zelo veliko napredujemo v hitrostnem plezanju, ki je naša rakasta rana.

 

Kdaj boste začeli intenzivneje trenirati hitrostno plezanje, v katerem se bo tekmovalo na OI v Tokiu, tako kot v balvanskem in težavnostnem plezanju?
Upam, da čim prej, žal še vedno nimamo hitrostne stene, na kateri bi lahko izvajali redne treninge. Na priprave v hitrosti smo letos že šli v sosednjo Avstrijo, s sabo smo vzeli tudi tujega trenerja, specialista za hitrost, in z njim smo naredili velik korak naprej. Ko bomo dobili steno, se bomo tega lotili resneje, do takrat pa bomo to disciplino kombinirali z drugimi pripravami v tujini.

Kaj vam pomeni Bloudkova plaketa za pomemben prispevek k razvoju slovenskega športa, ki ste jo prejeli februarja kot prvi trener v zgodovini športnega plezanja?
Plakete sem bil zelo vesel, ne le zaradi sebe, ampak tudi zato, ker smo se s tem trenerji plezanja nekako – končno – postavili na športni zemljevid. Za to priznanje bi se še enkrat zahvalil vsem, še posebej pa Janji, ki mi ga je osebno podelila.

Ali sami še kaj plezate?
Seveda še plezam, a zaradi polne zasedenosti s trenerstvom bistveno premalo. Še vedno si želim v skali preplezati nekaj težkih smeri, imam projekte in upam, da se mi kmalu uspe spraviti nazaj v formo in s tem več na plezalne stene v naravi.

 

Vir: DNEVNIK 9.4.2018