ŠAO VelenjeŽe zopet Raduha, ja. Tokrat maratonska. Gor pa dol, pa gor pa dol, pa dol, pa gor, pa dol. Tako je bilo. Da ne bo preveč ugibanja, je rešitev tukaj. Alen je predlagal » kondicijski trening« pa smo šli. Začeli smo s Kačo za Nino. Lepa smer, zadnjih dvajset metrov se povzpneš na špic, s katerega je zoprnih par metrov sestopa, a je šlo.
Po zavarovani poti smo se spustili do Stanetove zajede in jo na vstopu, trije po skoku, dva naokoli uspešno preplezali. Na vrhu so ta hitri ( Alen, Martin, Rok Plimon) malo počakali ta počasna ( Jure, Tanja).
Skupaj smo jo mahnili do Laneža, kjer smo po Mišini grapi sestopili. Tukaj se je Jure odločil, da bo skupaj s Polono in Stanetom, ki sta ravno sestopala z Detektivske grape končal kondicijski trening. Mi pa smo se podali še v Lovski žleb in sestopili po Butalski grapi.
Vsi smo se strinjali, da je bila najlepša tura Lovski žleb, sicer pa je vsaka smer ponujala par zanimivih in lepih detajlov. Trava je zakon, smo ugotavljali med skalnimi skoki in prehodi, kjer je snega zmanjkovalo, saj cepin drži ravno tako dobro kot v ledu. Po osmih urah smo naredili šiht in smo šli na zaslužen pir.
