ŠAO Velenje21. avgusta 1910 sta Henrik Tuma in Jože Komac preplezala smer v Triglavski severni steni, ki so jo kasneje z nekaj manjšimi spremembami poimenovali Slovenska smer. 100 let in dva dni kasneje pa smo se v smer odpravili Pavli, Mijo, Stane in Polona. Budilka je 23. avgusta zvonila točno ob enih zjutraj in ob pol treh smo že bili na poti proti Aljaževemu domu v Vratih. Za avtomobilski del poti sem se opremila z dekico, da bi lahko odspala še uro ali dve, a mi to na žalost ni uspelo. Ko smo ob 4.30 prišli v Vrata, je bila še trdna noč, zato smo na glave nataknili svetilke in se ob prijetnem žuborenju potoka podali proti Pragu.
Na srečo se je začelo daniti še preden smo vstopili v smer. Še prej pa smo se opremili z vso kovačijo, pojedli sendviče, pozdravili navezo, ki je vstopala v Nemško smer, ter začeli plezati.
Naša smer je bila prijetna, a tudi naporna, predvsem zaradi dolžine in pogosto zelo krušljive skale. Kar nekajkrat mi je v roki ostal oprimek, za katerega sem bila prepričana, da bo dobro držal. Za priboljšek so nas bombardirali z vrha. Tik mimo nas je letelo kamenje, ki so ga prožili plezalci nad nami, včasih pa tudi naše vrvi. Na srečo smo jo vsi odnesli brez večjih poškodb. Sem pa zato imela nekaj smole z opremo. Na mestu kjer bi namesto pohodnih čevljev veliko raje imela plezalnike, se mi je vrv ovila okoli pohodne palice zataknjene za nahrbtnik. Na moj ukaz je Stane pobral vrv in nekaj sekund zatem je v ušesih odmeval zvok kovine, ko je izpuljena palica globoko pod nami udarjala ob skalo. Plezali smo v eni navezi in skoraj na vsakem sidrišču 
reševali in prepotegovali obe vrvi, zato smo napredovali dokaj počasi glede na nekaj navez, ki so nas prehitele in bile varovane kar po vodniško z navezo “štajerca”. Kasneje smo se tudi mi preuredili in nekaj manj nevarnih raztežajev napredovali na podoben način.
Vse skupaj se je zavleklo in smo iz Slovenske grape izstopili šele okoli dvanajste ure. Grapa je razen majhne zaplate snega na koncu, suha. Cepini so ta dan ostali neuporabljeni. Pred vstopom v Prevčev izstop sem se obrnila in si ogledala severno steno Triglava, kolikor sem je pač lahko videla. Že od daleč izgleda velika in zahtevna, a od blizu je naravnost mogočna in kar nisem mogla verjeti, da stojim sredi nje. V Prevčevem izstopu smo bili že vsi malce utrujeni, a smo napredovali hitreje kot v spodnjem delu smeri. Sicer smo najprej po nepotrebnem zlezli eno zajedo, obhod pa je bil spodaj, smo pa kar debelo uro časa porabili raztežaj naprej, ko smo zares zgrešili smer. Namesto po skoraj pohodni polici v desno, smo jo ubrali naravnost v strmo grapo, ki se je zaključila z gladko plato in dvema težkima kaminoma na straneh. Ker nekaj meterskega problema nismo uspeli zlezti, je bilo jasno, da tu čez ni prehoda. Zavedla sta nas dva na sredi plošče zabita klina. Takoj je bilo jasno, da ju bomo uporabili na enak način kot tisti, ki ju je zabil; za spust po vrvi nazaj v prvotno smer. Pavli ju je povezal, Mijo zvezal obe vrvi in že smo se spuščali po sesutem in naloženem svetu na rob, kjer je potrebno zaviti okoli stene.
Od tu naprej je bilo na srečo bolj preprosto in manj zahtevno, uro in pol kasneje smo nekaj pred šestnjasto uro izstopili. Pojedli smo malico, pospravili opremo in se malce odpočili ter uro kasneje odpravili nazaj proti Pragu. A osemsto višinskih metrov plezanja nas je obdarilo z utrujenostjo, predvsem mene, zato smo sestopali izredno počasi. Na križišču poti, kjer se delita Tominškova in Pot čez Prag, smo srečali postavnega lepotca, ki se je nastavljal mimoidočim fotografom in se po skalnati polici sprehajal, kot, da je njegova modna pista. Zadnji del poti smo zlezli dol ob soju naglavnih svetilk. Pri tem sem se spomnila, da smo svetilke prižgali na mestu, kjer smo jih zjutraj ugasnili. Do Aljaževega doma smo prispeli šele po 22. uri in ker je bila koča že zaprta, smo ostali brez vitaminov.
Odpravili smo se proti domu, pa nam kljub utrujenosti med potjo ni uspelo zatisniti očesa. Ves čas smo porabili za zbijanje šal ter analizo smeri. Po mojem mnenju je bila smer na določenih delih dokaj zahtevna, a sem kasneje prišla do zaključka, da je bilo to verjetno tudi zaradi moje ne-vajenosti plezanja v pohodnih čevljih. Na nekaterih mestih sem prav pogrešala plezalnike, čeprav v drugem raztežaju, ki je bil prekrit samo z borovci, z njimi ne bi prišli prav daleč.
Ugotovila sem tudi, da če je smer z oceno III/II še zdaleč ni rečeno, da v njej ne bo kaj krepko zahtevnejšega. Vsekakor pa smo se strinjali, da je bila današnja tura kljub naloženosti in nevarnostim iz zraka, zelo lepa, a tudi konkretno utrudljiva. Ob polnoči smo se ustavili ob robu ceste in pod sijem polne lune poskušali izvesti stretching vaje za naše boleče mišice. Malo je pomagalo, sicer pa smo se nadihali svežega zraka, da bomo zdržali do doma. Ko sem po hladnem tušu in pol litra vode, končno prišla do svoje sobe, je bila ura že eno zjutraj, koledar pa je kazal torek, 24. avgust 2010. Minilo je točno 24 ur odkar sem nazadnje videla svojo toplo posteljo.
Kljub utrujenosti mi bo uspešno preplezana Slovenska smer za vedno ostala v spominu. Pavli, Mijo in Stane, hvala vam za čudovito preživet dan.
Polona Barber, ŠAO
