ŠAO VelenjeČe je nekje fajn je edino pametno it tja še enkrat…
…sva si rekla s Tanjo, si vzela petek fraj in šla še enkrat plezat v Cortino. V petek sva splezala smer Alvera (južni raz) v Col Dei Bos (V+/IV-V, 350m), lepo linijo v soseščini Tofane. V smeri je bila poleg naju še ena naveza, v četrtem in petem raztežaju, ki sta sicer ocenjena s peto stopnjo, sta naju pričakala popolnoma mokra kamina z malimi lužicami v grifih, preostanek smeri pa je bil suh in prav lep.
V soboto sva se odpravila pod Tofano, kjer sva imela v načrtu splezati drugi steber. Vendar pa je prvi lepi vikend po dolgem času privabil v Dolomite množice plezalcev, tako da so bile v smeri ko sva prišla do vstopa, že tri naveze, še tri pa so čakale na vstop. Nekako nama ni dišalo, da bi plezala 650 m dolgo smer šesta po vrsti, tako da sva se raje odločila za sosednji krajši prvi steber (V+/IV-V, 450m). Tudi tu je bila sicer gneča, ampak s krajšo smerjo smo vsi opravili nekako v primernem času približno do treh popoldne. Tudi tu je bil najtežji raztežaj moker, ampak tokrat sva bila plezanja po popolnoma premočenih V+ že kar navajena. Vzpon je bil tudi en takšen družabni dogodek, zaradi gneče sva se na štantih lahko prav lepo pogovorila z italijansko navezo za nama, in še enimi Italijani pred nama ter z nemško navezo, ki je prva dva raztežaja splezala po obvozu in se nam spet pridružila nekje sredi tretjega.
V nedeljo bi jaz sicer šel raje na bazen, ampak ker je Tanja vztrajala pri plezanju, sva se spet odpravila proti prelazu Falzarego. V steni Laguzoia sva za zaključek preplezala še smer Cengia Martini (V/IV, 170m). V dolomitskih štiricah v odlični skali skoraj brez klinov sva bila občasno kar malo izgubljena ampak na koncu nama je vseeno uspelo najti pravo smer s kratkim previsnim izstopom pete stopnje tik pod vrhom. Na sestopu sva si ogledala še tunele iz prve svetovne vojne v Laguzoiu, preko katerega je takrat potekala fronta med Avstroogrsko monarhijo in Italijo. Potem je preostala le še pot domov in zadnja pica tik pred mejo z Avstrijo.
Še enkrat lep pozdrav iz Dolomitov!
Fotografije Tanja Ramšak in Jure Vrhovec
