ŠAO Velenje“9P+” Ne, ne, to ni nova ocena težavnosti plezalne smeri, to je: ponedeljkovo popoldansko penzionistično plezanje četvorice, zaledenelega Palenka.
Ravno pri kuhanju kosila zazvoni telefon, kliče me Mijo, če grem plezat slap v Logarsko. Že nekaj časa sem imel željo, da grem zraven, ko bodo plezali kakšno lažjo smer. Nekako se mi je zdelo, da je letošnja sezona za plezanje slapov že mimo. Dva tedna nazaj sva s Polono tekla na smučeh v Logarski in mimogrede šla pogledat slap Palenk, ki je bil letos že tolikokrat preplezan. Bilo je le nekaj ledenih plošč in tekoča voda po skali.
Ob 14h se dobimo na parkirišču Premogovnika, poberemo še Sergeja, edini, ki je še redno v službi. Vsi ostali smo že tam, kjer ni več časa, v penziji. Tako se odpravimo v Logarsko, Sergej, Mijo, Pavle in jaz. Preplezal bom svoj prvi zaledeneli slap. Mijo mi je prej za vsak slučaj po mailu poslal seznam opreme kaj naj imam s sabo.
Po poti se pogovarjamo o tehniki plezanja, bolje rečeno mi oni, izkušeni plezalci hočejo na razumljiv način razložiti, kako se pleza v ledu. Malo sem presenečen, ko izven, da gremo plezat ravno 
Palenk, saj pred tedni ni bilo več ledu na njemu. A za vikend je Pavle hodil po Logarski in ni mu ušlo, da je slap spet obložen z belim oklepom in menda primeren za plezanje. Med sproščenim pogovorom in knapovskimi šalami smo se kmalu pripeljali na parkirišče pred Hotelom Plesnik.
Malo je bilo pregledovanja opreme in preverjanja, če so moje dereze pravilno nameščenje in pasčki na plezalnih cepini primerno nastavljeni. Kakšne posebne treme nisem imel, zaupam svojim soplezalcem in mentorjem. Sam še ne morem ocenjevati, saj nimam izkušenj in občutkov ali je led dober, ali manj primeren.
Kako močno zabiti dereze ali cepin v led? Imel sem nekaj začetniških težavic. Dogajalo se je , da sem pregloboko zabil cepin in ga pozneje težko izvlekel. V prvi malo bolj pokončni ledeni zavesi sem dereze premalo ali pa napačno zasadil v led in so mi ob prenosu obremenitve popustile. Rešili so me dobro zataknjeni cepini in pa nepopustljive roke. Tudi Sergej je na vrhu čutil, da se je nekaj dogajalo.. Nekaj udarcev s cepinom je šlo tudi v skalo, saj ledu ni bilo v izobilju. A so me tolažili, da je to sestavni del tega športa, da si s časom pridobiš izkušnje. Torej tako kot povsod, vaja dela mojstra, če mojster dela vajo.
Sergej in Pavle sta bila med plezanjem tudi pevsko razpoložena in sta monotoni zven cepinov zapolnjevala z raznimi refreni. No, Mijo je pa bil zraven plezanja zaposlen s fotografskim aparatom, jaz pa sam s sabo in svojo novo (pre)izkušnjo. Na drugi strani Pavle vpije, da tako zabijem cepine, da kar šprica od mene, jaz pa nazaj, da je to znoj s čela. Iz do dna zavrtanega lednega vijaka je tekla voda s curkom, kot pri sodu na pipi.
Zadnji raztežaj sem že bolj suvereno plezal, napak iz prvega nisem ponavljal. Na vrhu je sledilo še skupinsko fotografiranje in pospravljanje opreme. Kot zadnji v navezi sem pobral vso kramo. Nič mi ni padlo v globino, tudi to je del vaje. Po sestopu nazaj pod slap in do parkirišča je sledilo sortiranje opreme.
Pravijo, da tisti, ki je prvič preplezal slap da za pijačo, tako v Hotelu Plesnik popijemo dva borovničevca in sokova. Ker ravno ni gneče v baru poklepetamo z natakarjem. Sledi povratek zadovoljnih plezalcev proti domu. Ob poti iz Logarske do Ljubnega mi pokažejo levo in desno še druge slapove in grape, kjer so že plezali in kaj še imajo v načrtih. Upam, da katerega tudi z mano v navezi.
Hvala Sergeju, Mijotu in Pavliju za prijetno, tudi novo izkušnjo za moj ledni začetek. Doma razložim Poloni kje smo bili in kaj smo plezali, pa užaloščeno reče “.. pa brez mene!”
Stane Barber
Foto: Mijo Kovačevič – Mičo
