ŠAO VelenjeCanyon du Verdon
Zadnjega dne, drugega meseca v letu se je Primorska podružnica ŠAO odpravila raziskovat velike stene Visoke Provanse. Štiričlansko ekipo so sestavljali Matej Colja-PK Divača, Benjamin Marjanovič-AO Nova Gorica, Boris Semenič-AS Ajdovščina In moja malenkost Gašper Modic-ŠAO. Po začetnih težavah (puščala je hladilna tekočina na našem potrpežljivem kangooju) je posadka le začela svojo pot z oblačnega Krasa, v še bolj oblačno in deževno Italijo. V večernih urah pa smo le prispeli v našo obljubljeno deželo Canyon du Verdon-kasneje se je res izkazala za obljubljeno…
Po dolgotrajni vožnji, nas je v majhni vasici La Palud Sur Verdon prisrčno sprejela lastnica majhnega doma in nam ponudila prijetno ležišče. Medtem so že stekli pogovori, kam naj se odpravimo na prve plezalske podvige. Ne vedoč, kako to vse skupaj zgleda smo po hitri večerji iz WC-ja (ja, pašto smo kuhali v vaškem WC-ju) utrujeni zaspali.
Prebudili smo se v prijetno toplo jutro, pretegnili svoje zategnjene ude in se po hitrem zajtrku odpravili kar v veliko steno. Sledilo je prvo presenečenje. Avto ustavimo na razgledni cesti in pogledamo čez ograjo: Navpična 350 metrov visoka stena, kot bi jo z nožem odrezal, na dnu pa tiho šumeča reka, ki vije svojo pot do velikega jezera. Kje bomo plezali?
Po ”tehtnem” premisleku smo ugotovili, da tu brez polovične vrvi (imeli smo le eno) skoraj nimamo kaj iskati. Za več kot tri četrtine dolgih smeri je potreben spust po vrvi in nato plezanje nazaj na rob stene. Z Borisom se odpraviva plezat krajše smeri in raziskovat okolico, druga dvojica pa že raziskuje prve metre v veličastnem kanjonu. Zaključek prvega dne je bil sledeč: Vsi navdušeni nad skalo, še lepšo okolico in večerja na robu stene.
Naslednji dan z Borisom le najdeva dolgo smer, ki ima ”dno” (peš dostop). Po hitro preplezani smeri, spet raziskujeva okolico. Zelo sva presenečena nad načinom življenja ljudi v tej pokrajini. V vasi živi ok 20 plezalnih vodnikov, vsi ostali zgledajo kot hipiji. Ljudje se večinoma preživljajo tako, da oddajajo sobe, promovirajo še kakšne druge turistične zanimivosti, kmetujejo in seveda bistvo-pomagajo drug drugemu. Med ozkimi ulicami se najde tudi trgovina, katere police izgledajo kot izropane. Ta je bolj po redko odprta, čez zimo je seveda zaprta. Trafika s spominki se odpre šele aprila, trgovina s plezalno opremo pa odpre svoja vrata le na poziv. Vmes posnameva še nekaj lepih fotografij, poiščeva okrepčilo v vaški gostilni (laškega ni bilo, ma je blo fino) in pričakava najina kamerada na robu velike stene. Spet sta bila boj v globinah kanjona…
Tretji dan nas prebudi snežna ploha-neverjetno. Dan prej v kratkih rokavih, naslednji dan sneži, kot še nikoli. Lastnik in lastnica nas potolažita, da se tudi v takem vremenu pleza. 
Dan izkoristimo za krajši road-trip in poplezavanje v strmih previsih. Predvsem Benjo se napenja do skrajnih moči. Ostali bolj spremljamo dogajanje v toplih oblačilih.
Sklepni del odprave zaključimo zadnji dan v gostilni, kjer presedimo lep del popoldneva in večera. Z gostilničarjem se odlično razumemo. Izvedemo celo blagovno menjavo. Mi ponudimo domači pršut, v zameno nismo žejni naslednji dve rundi…
In na koncu… Stisk rok z našima gostiteljema, misli pa usmerjene v čim prejšnjo vrnitev v obljubljeno deželo.
Gašper Modic
