Peca

Peca! Osvajalka src z belim obličjem in deviškimi kotički, ki jih vsaj v zimskem času ne uspe obhoditi in pregaziti ravno vsak junak. Ampak ko se šepeta o junaštvu, si nehote v spomin zmeraj prikličemo tiste junake, ki so se z mečem borili za svobodo naroda in posledično za svobodo osvajanja naših Gora. Vendar so vsi ti junaki bili močnejšega spola.

V pravljici, ki jo bomo pripovedovale me svojim vnučkom, pa nastopajo tri spletične (Tanjuška, Polonca in Katjuška)!

In ker moški radi osvajajo Gore, me še rajši osvajamo Vrhove! In ker so nam ustaljene poti postale malo tuje, smo se Vrhu naproti podale po deviški poti, ki je letos ni prehodil še nihče! Zakaj? Ob samem začetku mi ni bilo ravno jasno, kako se posameznice uspejo upreti takšni skušnjavi! Ob koncu našega osvajalskega pohoda, pa smo kaj hitro dobile odgovor na vprašanje, ki se je glasil: Je pa ja malo prenevarno osvajanje Vrhov, kadar ne veš ali je ta že oddan, rezerviran za kako drugo osvajalko src in za kateri drug dan v letu!

Ker tistega čarobnega sobotnega opoldneva nam je ta naš Vrh stal nasproti, in se s celo svojo bitjo upiral 3 osvajalkam, da bi se ga dotaknile, mu ovile roke okili vratu, se zazrle v njegove oči in ga s poljubom predramile iz zimskega spanja! Jaaaaa, žal nam slednje ni bilo namenjeno, čeprav smo s seboj vzele vso potrebno osvajalsko opremo: visoke petke v sicer malo bolj robusni obliki, umetne dolge nohtke s posebej poudarjenim in izstopajočim srednjim dolginom, da bi nanj naredile še poseben vtis. Rdečila za ustnice in lička nikakor nismo potrebovale, ker nam ga je na naše obrazeke nanesla mati narava, ki se je z igro snežink, vetriča in sončka poigravala z našimi obrazeki. Šarmantnih klobučkov in oprijete toalete pa raje ne omenjam!

Plan je bil skovan dan poprej, vendar pa v naših sanjah nismo pomislile, da nam bo pot do Vrha zameglila naša neomajna želja in da bo točno ta Vrh do nadaljnega ostal naša nesojena ljubezen. Pa vendar je bil ves trud več kot poplačan! Na poti smo se spopadale s svojimi notranjimi strahovi, burile domišljijo z lepotami, ki so se s soncem odpirale okoli nas, si z igrivimi ženskimi pogovori risale nasmeške na obraze, in v telešček priklicale tisti neomajni krik ob vsej tej silni svobodi, ki ti ga v naročje porine že sama Pot!

Ker sta se Polonca in Tanjuška na sam vrh te Krasotice že odpravile po tej poti enkrat poleti, jima seveda verjamem na besedo, češ, da pot res ni nič kaj preveč nevarna. Vendar pa se z vsakim nadaljnim korakom naš Vrh oddaljuje, saj nam jo ob izstopu iz zadnje grape zagode snežna odeja, ki ustavi čas, in nas prisili v razmislek o umiku! Hjaaaa, marsikomu bi se ob slednjem zarosile oči, vendar pa smo bile me na svojo modro odločitev in na umik več kot ponosne. Sicer pa je sama Pot nazaj od nas zahtevala še več potrpežljivih in premišljenih korakov, zbranosti in osredotočenosti v “tukaj in zdaj”, brez odnašanja misli v tisto nekaj, kar se je bilo pripetilo včeraj, in kar bi se naj pripetilo jutri. Ne!!! Za takšne misli žal ni bilo časa, niti ta prave priložnosti, ker smo bile z vsakim korakom bliže “večnim loviščem”, do katerih se pride le s potrpežljivo osredotočenostjo, ki jo nekateri duhovni vodje imenujejo meditacija!

Za vsakega od nas meditacija predstavlja nekaj drugega! Nekdo vso zadovoljstvo, ki mu ga nudi le ta, dobi ob branju knjige, nekdo drug ob poslušanju glasbe, spet drug ob pitju kave na toplem jutranjem sončku, ob pogledu na sončni zahod, ob stopanju po travi posuti z jutranjo roso, ob dihu in šepetu gozda, ob žvrgolenju ptičkov, ob igranju s psom, ob modrovanju z najbolšim prijateljem, ob pljusku vala čez telešček, ob iskrivem namsehu ljubljene osebe…Če pa se vseh teh “velikih malih” stvari zavedamo na vsakem koraku, nam sama Pot postane navdih za življenje in razlog za to, da smo, da dihamo, da se radostimo, jokamo, se smejimo, in ne bežimo!

In jaaaa…Pot je bila prelepa, da bi bila resnična! No, sej morda pa so bile vse to le bežne sanje! Kdo ve?

Z vami sem bila Katjuška