Avtobusna

…. Ja, tam zadaj za avtobusno bi lahko bil en dober slap. Se pogovarjamo Sergej, Klavdija in Tanja v nedeljo popoldan, ko se vračamo s sicer ne najbolj uspelega plezanja v Logarski. No, vsak dan ne more iti vse po maslu. Zato že kujemo nove podvige za kakšen popoldanski skok v bližnje grabne, saj je Logarska, za po »južini« malo predaleč.

Pa poglejmo kaj ponuja Velunjski graben. Poglej tamle levo sta dva potočka. Ja prvi malo prepoložen, drugi sicer bolj strmi a presuh, ja tale na desni bi pa kar bil. Glej, glej, tamle za avtobusno bi znalo bit kaj konkretnega. Danes nas čas preganja, zato se zmenimo za ponedeljkovo popoldansko akcijo. Popoldan, ko sonce že skoraj zahaja in se prikaže lunca v vsej svoji čarobni, polni okrogli obliki, se mi 4je; Sergej, Pavli, Klavdija in Tanja odpravimo na raziskovanje žuborečih potočkov, ki jih je zategla zima, spravila v trdo obliko, beri led. Vstop v prvi slap je kar ob cesti in že takoj se postavi vertikalno (80 Stopinj). S plezanjem začne Pavli in pove, da je led odličen.

Za njim poskusi Klavdija. Prvič konkretno zabija svoje cepine in dereze v ledene sveče. Tole pa ni »švoh«, kar uredu drži in že prepleza prvi malo večji skok. Zadaj pohitiva še Sergej in Tanja in vsi smo navdušeni nad dobrimi pogoji plezanja.

Pri sestopu se že dela noč, zato pohitimo po čelke, ter gremo proti slapu za avtobusno postajo. Vsi radovedno pogledujemo, kaj nam ponuja tale ozek potoček, ki se kar naenkrat izgubi v strmem skoku. Prvi raztežaj prepleza Sergej v vodstvu. Mi pa se razvrstimo drug za drugim v ravni vrsti, s čelkami na glavi, kot bi plezali v jami. In nad prvim skokom, vauuuu, še en skok. Super. Še imamo kaj za delat. Tale je par kar lep. Dolžina slapa je za dva raztežaja. Ga bomo obdelali še enkrat podnevi, se odločimo in iščemo sestop. Zagledamo cesto, stopimo nanjo in oboroženi do zob stopamo proti avtu. Za vaščane, ki se peljejo mimo nas smo verjetno prava uganka. Vesoljci?…. nam kradejo les?…. čudna so tale bitja !

Za konec lahko rečem le, bilo je kratko, a bilo je sladko! In pa seveda magične roke našega Sergeja. Komu uspe držati štrik horizontalno???

Pa,pa Tanja