Petič gre rado …

Enajst mesecev za tem, ko so nekateri med nami prvič stopili v Paklenico in v petem poskusu za mene in Karmen, so se končno zložile vse kockice, ki so bile potrebne, da sva lahko še midva poskusila plezanje v enem od lepših plezališč. Vremenska napoved je bila idealna: petek jasno, sobota jasno, nedelja proti večeru dež. S Sergejem sva že nekaj časa usklajevala ta vikend, tudi Karmen je bila prosta, Mijo se nam je pridružil in je bila stvar dogovorjena. Plan je bil sledeči: v petek odrinemo, sobota tri smeri, nedelja dve do tri smeri in nazaj do večera. Zakaj obstajajo plani? Zato, da se porušijo. Vsaj pri meni in Karmen je bilo tako.

V petek ob treh smo odrinili, nekaj čez osem smo že bili v kampu. Prvo presenečenje, ki je sledilo, je bil dež, ki je začel padati takoj ko smo postavili šotore. Izjave najinih dveh soplezalcev so bile, da to ni nič, malo bo poškropilo, pa bo zjutraj vse ok. Z Mijotom sva pustila obutev pod tendo, ˝Saj bo dež hiter minil ..˝. Ob treh zjutraj drugo presenečenje: izliv bazena, ki se je naredil na tendi je zalil najino obutev in del šotora. Reakcija Mijota ˝Eh sej bo˝. Prelepo sobotno jutro nas je pozdravilo še z več dežja. Edina možna odločitev je bila kavica ˝kod Dinka˝.

Do enajstih se je vreme uredilo, mi smo pripravili malico in smo že ob dvanajstih bili v smeri Oliver Dragojevič. Pri plezanju smo opazili, da se dva Italijana v sosednji smeri Oprosti mi pape nekam dolgo obotavljata. Celotno smer smo zlezli, pa sta bila še vedno v drugem raztežaju, iz katerega sta se po tem reševala. Po našem prvem vzponu je sledil sestop pod njuno smer Oprosti mi pape, vendar je že po dveh minutah sledilo novo presenečenje. Nekdo je iz smeri pobral skoraj vse svedrovce (od tod težave italjanskega para) in ker je tudi začelo ponovno škropit sva s Karmen žal ugotovila, da od najinega plezanja v vodstvu ne bo nič. Začeli so se nabirati nekakšni čudni oblaki, ki so napovedovali nevihto, zato smo (za naju) hitro zlezli kompletno smer in sestopili. Odločili smo se, da s tretjo smerjo ne bo nič, saj bi bilo prenevarno, če bi nas ujela nevihta. Sledil je premik do kampa, tuširanje, in ribe pri slavnem Dinku. Kozarec domačega vina in okusne ribe so nadgradile zadovoljstvo z opravljenimi vzponi, pa nočni sprehod z baloni ob obali in izvrstno zaključen dan.

Nedelja je postregla s četrtim presenečenjem. Ob dveh zjutraj spet dež. Mislil sem si, da mi Paklenica ni ravno sojena. Nedelja zjutraj še slabše vreme kot v soboto. Kaj čemo kava ˝kod Dinka˝. Terasa je bila polna, dve mizi HGSS, za eno reševalci iz Kranja, pri eni tečajniki. Če so vsi tu, mi nimamo kaj iskat v skali. Ko je skoraj padla odločitev, da gremo nazaj je dež ponehal, sonce je posijalo in mi smo se spakirali ter skočili še enkrat proti kanjonu. Vstopili smo v nenavrtani smeri Snopy ter Snorky. Sicer pa je bilo skoraj vseeno, saj smo že prejšnji dan morali lezti večinoma na lastno varovanje. Na sredi sta obe navezi zamenjali med sabo smeri in ju pred zaklučkom združili z Oprosti mi pape.

Na vrhu nas je pričakalo prelepo vreme. Po krajšem počitku smo začeli sestopati, vendar kakšno presenečenje SPET DEŽ. Kaj sedaj? Nič. Premik do kampa. Pakiranje, prevoz do Celja in EKSTRA PEKOČ KEBAB, da začini vikend, ki je bil vse prej kot dolgočasen.

Ni bilo tako kot smo planirali, ampak kar je bilo do sedaj, je bilo kar najbolje izkoriščeno.

Zaključek: “Kar je drugim težko je nam izziv.” Generacija 2009/10 oziroma njena dva člana. Paklenica, pridemo spet!

Anel