ŠAO VelenjeKaj je lepo? Predvsem zadnje čase, je lepo, da dobiš službo v svojem »fohu«, na katero se zjutraj z veseljem odpraviš. Še lepše pa je, prav tako zadnje čase, da kak četrtek med malco pregledaš vremensko napoved za prihajajoči vikend, ko si fraj, in je za sob in ned narisan sonček. Takoj pokličem Tanjo, ki me povabi, naj se njej, Juretu in Roku P., v soboto pridružim pri plezanju v gorah.
Iz Velenja štartamo ob petih zjutraj. Ker, je cesta skoraj prazna, hitro prispemo v Dravograd, kjer poberemo še Roka P. Nakar se odpeljemo čez Avstrijo proti Jezerskemu. Po tisočih in enem ovinku prispemo do parkirišča pri postaji tovorne žičnice v zatrepu Ravenske kočne.
Na rame naložimo nahrbtnike z opremo in zagrizemo po lovski poti do vznožja zahodne stene Babe. Čeprav je termometer v avtu je kazal 3ºC, smo se po desetih minutah hoje že pošteno ogreli.
Dostop do stene je po Miheličevi varijanti ocenjen na 1´15, kar se nam je zdelo malo maratonsko, vendar za tem časom nismo kaj prida zaostajali. Prvi cug smo enostavno poplezali nenavezani (ocenjen z stopnjo II), ter prispeli do »resnejšega« vstopa v smer pod veliko votlino.
Med pripravo za vstop Rok pokuka malo za vogel in veselo naznani, da za nami prihaja cela kolona zagretih plezalcev. Jure zato hitro odpleza po mrzli skali, za njim pa v smer odplezata še Tanja in Rok.
Ko tako čakam na Rokov poziv »podri varovanje«, za mano prisopiha gospod starejših let in sivih las ter me veselo pozdravi: »Dobeh dan!« Kmalu ugotovim, da prihaja iz Avstrijske-Koroške. Nerada se hvalim, vendar imam res srečo, da takole v hribih srečam same znane alpiniste. Kot pred dvema letoma v Mali Mojstrovki v Kaminski smeri, ko sem kot druga čakala, da kolegica odpleza naprej, ko naenkrat pod sabo zagledam strica v mašni srajčki in supergah, ki pleza za mano brez čelade in kakršne koli opreme. Moja prva misel je bila:« Poglej ga Čeha! Ta je pa res zalutu!« No kasneje po kratki debati, sem izvedela, da je ta stric Marjan Manfreda- Marjon, ena od legend slovenskega alpinizma.
Tokrat se mi je ta starejši gospod predstavil kot prvopristopnik te smeri. S prijateljem sta leta 1994 vanjo zavrtala svedrovce, saj zaradi gladkih monolitnih plošč, vanjo praktično ni bilo mogoče zabiti klinov.
V celotni steni je okoli sedem takšnih plat in tehnika plezanja v njih je precej drugačna (plezanje na trenje), saj moraš res pošteno stopiti na prste, da guma plezalk zariba v steno.
Roke pri tem uporabljaš zgolj za lovljenje ravnotežja. Med platami naletimo tudi na dva kamina in kakšno grapo. Nekje na slabi polovici smeri, nas je začelo greti tudi sonce in plezanje je postalo še večji užitek.
Z Rokom sva se nekako strinjala, da kljub temu, kratka pavza ne pride v upoštev, saj bi pri sidriščih nastala velika gneča. Za nama je namreč plezalo kar devet Avstrijcev in njihovo jodlanje se je hitro približevalo. Po 17-ih cugih priplezama do vpisne knjige, se vpišema vanjo in se odpravima proti vrhu, kjer sta Tanja in Jure že veselo pitala planinske kavke.
Po slabi urci sončenja in polnjenja glikogenskih rezerv, je sledil še precej dolg sestop po ferati do Kranjske koče na Ledinah. Pot naprej je vodila med borovci, kjer smo bili ponovno deležni odlične aromaterapije, nato pa smo po kratki ferati in melišču že v mraku prispeli do parkirišča.
Sestop je bil res dolg. Posledično je bila med nami prisotna tudi huda lakota, zato smo kasneje na Jezerskem zavili v gostilno na gobovo juho, ajdove žgance z »grumpi« in drugimi domačimi dobrotami. Pri sosednji mizi so se veselo mastili tudi avstrijski kolegi, ki so nam prijazno zaželeli »dobeh tek!« Med vožnjo proti domu, smo se pri analizi družno strinjali, da je bila izbrana smer odlična in da je sončno jesensko vreme najbolše za skok v naše lepe »brege«.
Urška Jelenko
Foto: Tanja Ramšak
