ŠAO VelenjeTudi mi (še) plezamo…
Že cel teden gledam ta volilni cirkus, ampak fantje politikantje, za nedeljo kaže na lepo vreme. Začnemo se dogovarjati za plezanje v Vršičih, natančneje za Lukmanovo smer. A to je že tudi čas, ko virusi napadajo.
Tako je zvilo Jožeta, in to nedeljo ne bo mogel z nami. Tako se dogovorimo Igor, Matija in Jaz. Ker je dan že kratek, startamo iz Šoštanja ob 6 uri zjutraj, spotoma v Mozirju poberemo še Matijo in že se peljemo proti planini Podvežak. Na parkirišču nas pričaka hladno in vlažno jutro, a te neprijetne razmere so kasneje učinkovito odpravile strmina in težki nahrbtniki. Pot do Korošice se je precej vlekla, a so nas tam pozdravili sončni žarki, oskrbnica, pastir s planine Podvežak in njegov pes.
Ker nismo imeli dosti časa, smo nadaljevali čez Petkove njive in navzgor po melišču proti vstopu v Lukmanovo smer. Razdelili smo si jo po raztežajih, prvi »cug« sem potegnil jaz, drugega Igor, tretjega Matija. Smer nam ni delala težav, z izjemo nizkih temperatur (na štantih zebe v prste).
Na nekaterih mestih je na steno iz zgornjega previsa kapljala voda. Teren je namreč zjutraj pomrznjen, ko pa na zmrzal posije sonce, ta popušča in voda kaplja po smeri. Na izstopu smo pomalicali in se začeli dogovarjati za morebitno izbiro druge, vendar smo po daljši debati ugotovili, da smo zaradi dolgega dostopa porabili že precej časa in se nam nebi izšlo, zato smo počasi začeli sestopati.
Prečili smo melišča pod stenami Vršičev in si ogledali še nekaj smeri za prihodnje podvige našega 3D team-a ter se po brezpotju preko Lučkega Dedca spustili do jezera Vodotočnik. Sledil je še zadnji brezpotni vzpon na Desko in preko Lastovca nazaj do parkirišča pod planino Podvežak.
Zapisal: Simon Drev
Plezali (10.10.2010): Igor Kučiš, Matija Nerat, Simon Drev
Več fotografij je tukaj
