Megleni Obir in uživaško vijuganje

Z Igorjem sva se že v petek dogovorila o vseh podrobnostih glede turnosmučarske ture na Dleskovško planoto, v soboto zvečer, ko je bila moja oprema že pripravljena pa me je presenetil njegov klic. Zaskrbljeno sem gledal v telefon, razmišljal o raznih rezervnih možnostih in tudi morebitni odpovedi ture, česar me je bilo najbolj strah.

Ko sem se javil mi je razložil, da sva vabljena, da se pridruživa Tanji in Martinu pri vzponu na najvišji vrh Obirja, 2139 metrov visok Ojstrc. Vabilu sva se z navdušenjem odzvala in tako smo se v nedeljo v mrzlem jutru skupaj odpravili novim doživetjem naproti.

Že do izhodišča je bilo kar nekaj zanimivosti: nekateri s(m)o zamudili na dogovorjeno mesto, drugi so še zajtrkovali, večkrat smo se presedali iz avtomobila v avtomobil, prelagali, zlagali in nalagali opremo iz enega konca v drugega in nato ugibali koliko ovinkov nam bo pod Obirjem uspelo prevoziti, da bi se pripeljali čim višje.

Na srečo so zgoraj izvajali sečnjo in spravilo lesa, tako je bila cesta splužena in smo se pripeljali skoraj do Pečnikovega sedla na 1169 metrov nad morjem.

Sledile so priprave na vzpon, smučarske čevlje in smuči na noge, palice v roke, nahrbtnik na ramena. Obvezni sestavni del takšne ture je t.i. lavinski »trojček« (sonda, žolna, lopata). Skupaj smo takoj pred začetkom ture obnovili znanje iz kontrole delovanja lavinske žolne, naprave so na srečo delovale brezhibno.

Ker smo na gori ta dan srečali kar veliko ljudi iz Slovenije se seveda postavlja vprašanje koliko izmed teh je sploh imelo popolno lavinsko opremo, ki je v Avstriji in drugod v tujih zasneženih gorah obvezna, saj so v primeru nesreče zagrožene visoke kazni če udeleženec v primeru nesreče nima ustrezne opreme.

Glavni vrh je med turnimi smučarji zelo priljubljen, sledili smo že utrjeni sledi predhodnikov in se preko Obirske planine (1272 m) po planinskih poteh, gozdnih cestah in vlakah izognili Kapelski koči (Eisenkappler hütte 1553 m) ter prispeli pod Kraguljše (1828 m), kjer smo se priključili letni poti s Kapelske koče. Po krajšem počitku in malici smo se podali naprej navzgor v meglo, ki je večino dopoldneva kraljevala nad celotnim Obirjem.

Lani jeseni smo na našem društvenem izletu (PD Ljubno ob Savinji) na vrh pripeljali večje število udeležencev, tako mi je bil teren kljub megli dobro poznan in smo brez večjih orientacijskih težav dosegli vrh Ojstrca. Na grebenu je bilo tudi bolj mrzlo, vlažna oblačila in pot na obrazu so takoj zmrznila, svoje je dodal še veter, ki je prenašal sneg. Na vrhu se nismo dolgo zadrževali, naredili smo nekaj fotografij, kože so romale v nahrbtnik, nase smo navlekli še nekaj dodatnih oblačil in smučarska očala.

Spustili smo se v smeri vzpona. Med spustom se je megla razkadila, v spodnjem delu nad gozdno mejo smo že vriskali med risanjem zavojev po deviški belini, s tanjšo plastjo novega snega, ki je omogočal, da je vsakdo po želji uravnaval hitrost spusta. V gozdu smo se večinoma držali ceste, nekaj ovinkov smo skrajšali tudi s slalomom med drevesnimi debli.

Nazaj pri avtomobilu smo si bili enotni, da je spust potekal prehitro in da bi ga vsi z veseljem ponovili, vendar s pomočjo katere izmed žičniških naprav, če bi nam bile na voljo (in na srečo niso). Ko smo uspešno spakirali in zložili opremo, naredili zaključno skupinsko fotografijo smo se odpeljali na »analizo« v Ravne na Koroškem.

Tanja, Martin, Igor in Matija

Fotografije sta prispevala Igor in Matija