ŠAO VelenjePo dveh odmevnih člankih, ki jih berejo tudi Jezerjani sem bil v lepem sončnem dnevu na državnem prvenstvu v parih na Pokljuki, lepo in tudi bolj trdo ogovorjen v zvezi z mojim pisanjem, ki pa ima trdne osnove. Jernej me je malo po strani gledal. Izidor in Brane sta hvalila. Tone se je dobrodušno smejal. Katarina je vprašala: A dones si pa imel plac. Sem rekel: a ti grem pokazat tiste zavoje, da ti bo šlo hitreje (da bi se izmotal)? Pa je rekla, da ni treba. Tako sem bil pred štartom potegnjen iz svojega miru. Sam sem si rekel a boš dirkal al boš pisal. Ja dirkal bom, kolker morem. Za partnerja sem imel Davida z jezerskega – super gre gor in me je na kontrolah čakal, da ni bilo kazenskih točk. Že pred štartom sma se ogreval zelo skupaj – so vsi opazili. Na spustu sem mu bil enak z odprtim čevljem Dynafit, ker je bil ježek leden in ni prijel. Scarpa takih problemov ne dela in tudi sicer boljše objame nogo. Proga na Viševnik je bila zelo lepa s pršičem in razledom. Dol pa je bilo mehkobe od pršiča, tako, da sem si jo tudi pobliže ogledal. Tilen je navzgor čakal Mateja. Matej pa Tilna navzdol. Janko je čakal Matija in se je pridušal, če je le koga srečal. Matija je imel najboljšo srajco.
Nejc je navezal Marjana in se boril za prvo mesto tako rekoč z zavoro. Triler in Mikloša sta prvi vzpon hodila spredaj. Moralo je biti zkozi zelo tesno – menda je bilo na cilju kar nekaj vročih. 100 točk je tako šlo Nejcu in Marjanu. Tomaž pa lani ni hotel vleči Marjana in je letos namenil svojo pozornost mladincu Miheliču, zelo lahek telešček, ki ga ni bilo treba vleči niti čakati, ter se znjim popeljal na 3. mesto. Matej in Tilen sta bila pred nama z Davidom. Je že tako, da nikol ne moreš najt partnerja, ki bi bil ravno tako dober kot ti – zanimivost dirke v parih je tako toliko večja. ŠAO Velenje je bilo v paru TTSO Jezersko na 8. mestu.
Rekreativci so uživali. Skratka pogostitev, podelitev, uvrstitev, vse je bilo kot vreme – sončno in toplo. Za vsak slučaj nisem reportaže poslal pred naslednjo dirko, da je bilo na štartu bolj mirno. V bistvu je bilo stanje idealno ŠAO Velenje je bilo na 9 mestu v trenutni razvrstitvi v Slovenskem pokalu. Milan je bil s svojima dvema tekmama zadaj, kar sicer ni hotel sprejeti niti registrirati kot novico. Realno seveda to ni bilo. In vedel sem, da bo Vogel to postavil na pravo mesto.
Vogel – Turno smučarsko tekmovanje Vogel 2010 – posamezno
Tekmo na Voglu so preložili na 27. februar zaradi slabega vremena in nevarnosti plazov. Zelo lepa in sončna sobota, tako, da sem šel v Bohinj v opankih. Tam pa 10 cm novega snega na spodnji postaji. Robi, Tilen, Janko in Boris smo bili prvi tam – tako se začne. Naši ta boljši Nejc, Anže, Klemen, Matjaž, Marjan so šli tekmovat na svetovno prvenstvo si lahko pogledate na Nejcovi domači strani in že smo si vsi domišljali, da imamo velike možnosti za kolajne. Takih nas je bilo vsaj ene sedemnajst. Zanimivo malo. Vendar so člani GRS Bohinj, Športno društvo Avgust Gašperin Stara fužina idealno izkoristili svoje možnosti v danih razmerah. Nasmejani Robi – organizator sicer letos ni dirkal je pa vse drugo lepo speljal. V zadnjem delu proge so pot osvetlil z baklami. Tukaj tudi vsako leto srečam Milana Škofa (spoznal sem ga na smučarskem teku po planotah Slovenije), letos je bila poleg še Anita – super svetovalka za osebno rast.
Na štartu je Robi z nasmehom povedal znamenitosti proge in nas povabil v gondolo po podelitvi, da bi preprečil kak nevaren spust po Žagarjevem grabnu. Štartali smo kot se spodobi, hitri in dolgi drsalni koraki. Prvih 100 m je zgledalo da bomo vsi naenkrat v cilju. Pa je Soklič pokvaril sliko – se je že odcepil. Milan in David sta ropotala za njegovimi tihim elegantnim drsenjem navkreber in seveda zaradi tega zaostala. Ta boljši se tudi v breg ven in ven zadrsajo. Vse bolj redki smo bili in vse manj se nas je drsalo navreber in videl si naprej in slišal od zadaj. Strmina, ravnina, strmina, bakla, luna. Mladinec pred mano se odcepi na krajšo progo. Če bi bil še malo mlajši bi dobil kolajno pri mladincih tudi jaz – kje ste ta mladinci. Najmočnejših žensk – Jane, Mance, Katarine in Andreje še ni trdo za mano. Lep napredek od lani. Ne vem točno ali je Janko spredaj ali zadaj in ga za vsak slučaj lovim. Janez je spredaj, pred njim Robi, pred njim Tilen, ki je na tej tekmi naredil zelo velik preskok naprej. Kmalu bo blizu Anžeta, če se prikaže na tekmo. Zgleda, da mu je sprehod s kolesom dopoldan pomagal izboljšati pripravljenost. Na tekmo se je peljal z mano. Prišel je malo pred odhodom in si prinesel sabo špagete in vilco. Jaz sem si pripravil svoje špagete. Sodeč po rezultatih so bili njegovi boljši in nekaj več jih je imel. Dohiti me Franci in nato še Boris in gresta tudi naprej, kot, da ne bi bila proga dovolj dobro označena, in mi kažeta pot.
Seveda pa je bila najmočnejša polna luna, ki nas je na vrhu hriba vabila na snemanje psov. Men so se psi držali tako močno, da sem mislil, da bom spodnjo plast smuči dol potegnil – pa ni blo treba. V soju lune mi je na senčnih straneh zelo pomagala Silva – zelo močna naglavna svetilka. Vedno pa dajem prednost varnosti in navzdol ne pridobim veliko. Pripeljem se na vzpetino, nalepim pse in se že gonim za tretjim Robertom. V bistvu vsi dirkamo, navijamo mašine, kje jih boš pa drugje ( tu ni hitrostnih omejitev ), relativna razmerja rezultatov pa se bistveno ne spreminjajo. V odsotnosti ta boljših blesti Tomaž, kar nekaj za njim Milan, Jernej, ki je Davida prehitel navzdol – Idotova šola. Kje je pa Ido. Pa me Jernej na cilju vpraša: A si le pršov? Ja glih komaj! Se mu vdinjam za šalo. Kašljam pa manj kot nekateri drugi.
11. mesto – zadovoljen.
Pravzaprav na tekme hodijo samo še tisti, ki ne zaostajajo veliko. Koliko ti je preveč, to ve vsak sam. V primerjavi z lanskim letom imam nekaj manjše zaostanke za Milanom. Samo vprašanje časa je, da ga dohitim. V turni je pač tako, da Milan lahko to ve, pa ne bo zaradi tega mogel nič hitreje premagati proge. Ja, men bo pa uspelo mal hitreje stopit.
Če imaš jasn cilj, ga dosežeš. Spomnim se Markotovih številnih treningov in tekem.
Pohvala organiztorju –vse je štimalo, še rezultate je dobil vsak svoje. Da o dobitkih ne govorimo – skoraj vsak po dva, ker je bilo manj tekmovalcev kot darovalcev. Super pogoji za tekmo – ni bilo pomanjkljivosti. Sproščenost in uglajenost, še proga je bila speljana po trasi z manj vetra. Plazov pa sploh nismo videli.
Še enkrat bi rad opisal dobro počutje po tekmi in izboljšane sposobnosti. To je pravzaprav to kar me resnično vleče na tekmo. Vidim in kopiram stile, še posebej, če se potem s prijatli kaj pomenimo o različnih opažanjih. Drug dan me na Smrekovec nesejo šprinti v stilu ta boljših, kar me še bolj povzdigne. Želim si, da bi tudi pri nas bilo na štartu 1450, 800, ali pa vsaj 100 turnih smučarjev, kot čez mejo, kjer je večkrat celo omejeno število tekmovalcev. Lani je bila tekma Sella ronda polna v 6 minutah. Vsaj 400 jih je odpadlo že pri prijavi. Z vsakim nastopom na tekmi ste bogatejši. Ne bodite tako malo, da bi vas uvrstitev odvrnila od štarta.
Ja slišal sem, da bodo tisti, ki izboljšujejo zdravje s športom v naravi, plačali večji del stroškov za zdravljenje poškodbe sami. Razumel bi, da to velja za ponavljajoče istovrstne poškodbe, ne pa za ta prvo.
Mimogrede, v soboto 6. marca, bodo v Velenju MILDREDSI v Kulturnem domu, nekomercialna glasba z odličnimi senzibilnimi besedili in super glasom pevke, ki jo spremljajo fajni instrumentalisti. Če takrat ne greste na večerno turno, ne bo nič narobe.
Basa – Boris Stropnik
fotografije: Mojca Svatina
Podrobnosti na www.ktts.si
