Dopustniška trilogija – ARCO … DOLOMITI … OKREŠELJ

A R C O

Za letošnji dopust je skozi glavo švigalo ogromno destinacij. S Polono sva že pozimi dorekli, da bo dopust plezalske narave. Tako je padla odločitev, da preživiva prvi teden dni v odlični družbi najinih soplezalcev, Martina in Roka P. Sobotno jutro nas je pot peljala v Arco. Mali clio se je spremenil v majhno bivalno hiško. Spredaj potniki, zadaj kuhinja in dnevna soba, na strehi oprema za fitnes-kolesarjenje. Dva avta, dve navezi se popoldan pripeljemo v Arco in opazujemo naravo, stene in v steni iščemo plezalce, ki že uživajo ob iskanju grifov. Namestimo se v campu ZOO, ter kujemo načrte plezalnih radosti. Do sebe nismo nič popustljivi, saj nas vsako jutro budilka še pred petelinjim petjem dvigne ob peti uri. Prvi dan okušamo smeri v Platah Zebratah. Sicer kompaktna, a dokaj zlizana skala.

Naslednji dan se podamo v Piccolo Dain. Okolje tega plezališča ni nič kaj prijetno, saj pod steno plezališča pelje cesta in turbine male elektrarne zganjajo hrup, ki nikakor ne paše v plezalno okolje. Zato si zaželimo plezanja nad vodno gladino. To nam ponujajo športne smeri nad Gardskim jezerom v plezališču Corno di bo. Do plezališča Baone ne moreš drugače, kot da zložiš ogledala na avtu, zajameš sapo in odpreš okna, ter pogledaš ali je še milimeter prostora na vsaki strani avtomobila, ki pelje skozi ozko ulico.
Sicer je za našega voznika Martina to šala-mala.

Do športnih smeri v plezališču Nago nas pelje pot skozi nasade, iz katerih bo v jeseni pritekla žlahtna kapljica. Zadnji dan se do plezališča Monte Colodri, ki je kar nad našim kampom prebijamo skozi žične ograje, saj so domačini svoje oljčne nasade zaščitili pred plezalci, ki nimajo v sebi čuta za »kar je moje, ni tvoje« zato pusti pri miru. Teden je minil kot bi pihnil. Druženje v steni, praznovanje Rokovega rojstnega dne, obisk Vanje in Vinka, večerna razgibavanja na kolesih. Vsa mala doživetja so nizala teden v celoto in ta celota je ena super zgodba, ki bo ostala v lepem spominu.

D O L O M I T I

Po predaji vse potrebne dokumentacije Boštjanu z družino (vodnički, nasveti), se s Polono podava novim zgodbam naproti, v osrčje Dolomitov, v Cortino di Ampezzo. Ta najina mala rdeča bivalna hiška komaj sopiha čez prelaze, mi2 pa skozi okno občudujeva prelepo naravo. Odločiva se, da si pobliže ogledava Tofane. Prvi dan stojima pod mogočno Tofano di Roses (3225). Tukaj je veliko plezalnih smeri, ki pa za naju, po priporočilu Alena še niso dosegljive. Zato se naslednji dan odpraviva po ferati na Tofano di Mezzo (3244). Vrha sicer nisva osvojile, sva si pa ogledali sosednje stolpiče, ki nama jih je za plezanje priporočil izkušeni vodnik po Tofanah. Tako sva se naslednji dan podale v Cinque Torri, v smer Myriam. To je pet stolpičev v katerih so krajše smeri navrtane, v daljših pa so navrtana samo sidrišča. V smeri spoznava Avstrijsko in Brazilsko navezo, s katero je abzail dobil nove razsežnosti polne smeha in čudenja kako je svet mali. Avstrijskim gorskim reševalcem pa ne gre v glavo, kaj delata dve dečvi z dvema »home made« kladivoma v steni.  Berniju čez teden dni postane vse jasno. Naše druženje v Dolomitih zaključimo z obljubo, da se kmalu zopet snidemo. In to se je zgodilo že naslednji teden na

O K R E Š L J U

kjer se je zadnjemu delu počitnic pridružil Berni in pa seveda pripadniki plemena ŠAO. Brazilca sta se zataknila nekje na poti, le kdo bi vedel kje. Skupaj z Juretom, Kajo, Rokom G., Martinom in obiskovalcema Rokom A. ter Igorjem smo okušali krušljivo skalo v Vzhodni ter Igličevi smeri v Mali Rinki, Vzhodni steber v Križu, Avrikelj, ter Miš maš v Mrzli gori.

Nova poznanstva, nove smeri, nora doživetja so zaznamovala dopust, ki seveda brez vseh Vas, ki ste ga soustvarili ne bi bil, to kar je bil. Zato hvala vsem!

Slike: Polona Kuzman                                     Besedilo: Tanja Ramšak
Jure Vrhovc
Tanja Ramšak

Še nekaj utrinkov …