ŠAO VelenjeGašper Modic: bilo je prijetno hladno poletno jutro, ko smo se gospod inštruktor Alen, doktor Maček in koroški Primorec odpravili na prijetno plezanje v S steni Raduhe. V zgodnjih jutranjih urah smo zagrizli v gosto meglo, naredili nujen postanek v koči, in hitro nadaljevali proti soncu. Na robu stene so nas pričakali prvi sončni žarki in izjemen pogled na vse strani neba (videlo se je skoraj do Primorske:).
Odločili smo se, da se najprej preizkusimo v nekoliko lažji smeri Steber Male Raduhe (V+). Že po prvih nekaj metrih se je izkazalo, da je ne bomo v tej smeri prav nič poceni odnesli in na dveh mestih, se je bilo potrebno kar pošteno potruditi. Toda bila je lepa smer, konstantno težka, s presenetljivo dobro skalo. Po kratkem okrepčilu, seveda domači pršut s primorske ni manjkal, smo se preizkusili v nekoliko težji smeri – Dorkina smer (VI). Že dostop nam jo je nekoliko zagodel (predvsem Primorcu). Potikali smo se po krušljivih policah, mokrih travah in človek se kar nekoliko odahne, ko se naveže na vrv. Prve težave so se pojavile v prvem resnem raztežaju, ko je sledila prečka ocenjena s šestico, in presenetljivo veliko “lufta” pod nogami. Težavnost ni popustila niti v naslednjem raztežaju, ko sva z doktorjem zadaj pošteno sopihala in bentila nad problemi. Toda imela sva dobrega vodjo, ki naju je izvrstno vodil prek vseh pasti. Na vrhu je sledil še nujen stisk roke, kramljanje pa smo prestavili v kočo ob mrzlem laškem pivu, kot se spodobi.
Fotografij žal ni, ker smo vsi trije pozabili fotoaparat doma. Domišljija ne pozna meja…
Gašper Modic
