Načrtovani hribovski plani za vikend, so se hipoma spremenili, ko me je poklical Jure z idejo, da se bo za vikend plezalo.
Z Vidom in Žanom smo se v soboto zjutraj odpravili skupaj proti Logarski dolini, med potjo smo spotoma pobrali še našega inštruktorja Bistija, ki je naše priprave na turo preveril že med samo potjo. Proti Okrešlju so poleg nas odšla še inštruktorja Jure in Tanja ter Jan, Nina in Tina.
Vroče junijsko sonce je neusmiljeno pripekalo in sporočalo, da nas čaka lep pa tudi vroč dan. Na Okrešlju smo se po navezah odpravili vsak v svojo smer. Z Juretom in Tanjo smo ubrali strmo pot proti Turskemu žlebu in opazovali mogočen obris ostenja Rink, med njimi je bila tudi lepo vidna smer v katero se odpravljamo – vzhodna smer v Mali Rinki.
Že med potjo smo naredili krajšo pripravo na turo. Lepo je vidna poka, po kateri poteka smer. S strani Tanje in Jureta pa sem dobil precej dobrih informacij in napotkov, pred nami sta bile v smeri že dve navezi, vendar že nekaj raztežajev višje.
Pred vstopom v smer smo se okrepčali, si pripravili opremo in že smo bili na »lojtri«, kamor pelje ferata skozi Turski žleb, vendar smo mi na vrhu le te zavili desno, kjer je vstop v smer. Osebno mi je prvih nekaj preplezanih metrov predstavljalo največji izziv v celotni smeri, saj prečiš desno okoli stebra do žleba, pod tabo pa je nekaj metrov zraka. Mogoče gre vse skupaj pripisati samo začetni tremi. Vsak naslednji raztežaj pa je bilo plezanje bolj sproščeno in bolj uživaško. Poleg tega, ko imaš v navezi dva tako izkušena in mirna plezalca, kot sta Jure in Tanja, se počutiš res varno in se res lahko osredotočiš samo na plezanje in uživaš, poleg tega, pa je vse skupaj še zelo poučno.
Večino smeri se pleza po platah, vmes smer ponudi tudi kakšen kamin, proti koncu pa se v levi varianti pleza po razu do izstopa iz smeri, tako, da smer ponudi raznovrstno plezanje, ki je ravno prav »težko«. Skala je sploh v platah zelo dobra, v prvih nekaj raztežajih pa je bilo kar nekaj mest, kjer je bilo veliko naloženega drobirja, na teh mestih je tudi potrebna pazljivost pri izbiri oprimkov in stopov.
Smer se tudi izogne popoldanskemu soncu, tako, da se pleza pretežno v senci in v lepih in vročih dneh, kot je bil tisto soboto, je to še več kot dobrodošlo.
Plezalno idilo je nekajkrat prekinilo samo padajoče kamenje. Po dobrih petih urah smo prišli iz smeri na vrh, vmes smo malo čakali na predhodno navezo, saj so se zaplezali v enem izmed raztežajev.
Na vrhu smo se okrepčali, pospravili opremo in se hitro spustili skozi Turski žleb v začasno kočo na Okrešlju na zasluženo pivo.
Na nasprotnem »hribu« Mrzli gori je tisti dan plezalo še 6 plezalcev v dveh navezah. In sicer v eni sta bila Vid in Žan z inštruktorjem Bistijem. Plezali so smer Jernejev meč. V drugi navezi pa so bili Jan, Nina in Tina, ki so plezali v smeri Avrikelj.
Dan smo zaključili z okrepčilom v Zmajevi votlini, kjer smo v pozitivnem vzdušju celotne ekipe naredili kratek povzetek dneva ter analizo naših tur. Vid pa se je z Bazotom dogovoril tudi, da gresta tudi naslednji dan plezat v Mrzlo goro.
Na tem mestu bi se rad zahvalil vsem inštruktorjem, ki so z nami nesebično delili vso znanje, izkušnje ter tudi svoj čas in potrpežljivost, da so naredili alpinistično šolo zelo zanimivo, poučno in nam »ulili« močne in trdne temelje, ter seveda nam dali priložnost, da smo preplezali svoje prve alpinistične metre. Sedaj pa je na nas, da to znanje uporabimo in razvijamo naprej.
Plezali smo:
29.6.2024
Jure, Tanja, Mitja – Mala rinka Vzhodna smer 350 (IV,III)
Bisti, Vid, Žan – Mrzla gora, Jernejev meč 150m (5C)
Jan, Nina, Tina – Mrzla gora, Avrikelj 150m (IV+/III)
30.6.2024
Bazo, Vid – Mrzla gora, Av
rikelj 150m (IV+/III)