Kilar-Levstek

Nekaj dni pred turo v službi dobim sms, na ekranu piše »Bisti«. Pregledam dodelano sporočilo z opisi in skicami. Ko prebiram prejšnje objave, imam kar nekaj pomislekov ali bom sposoben za tako celodnevno turo, ampak življenje je treba zajeti z veliko žlico in izkoristiti priložnosti, ki so nam dane. Zato se dobro pripravim in odločim, da sem za, nato z Bistijem še dodelava podbrobnosti ture.
Prvotni plan je bil izhodišče iz Krme, ki prinese krajši dostop pod smer, ampak je zaradi sečnje prepovedano parkiranje, zato se odločiva za Pokljuko. Na turo se podava v nedeljo, 14. 7., ob 5:00 z urnim korakom ter težkimi nahrbtniki. Dostop naju vodi mimo planine Konjščice, Studorskega prevala, Vodnikovega doma, Bohinjskih vratc in melišča pod steno Velikega Draškega vrha. Pod smer prispeva po 3,5h, kjer se okrepčama in pripraviva na plezanje. Plezati sva začela okoli 9:00 ure. Že po prvem raztežaju vidiva, da se smeri ne sme jemati zlahka, tudi če je ocena nekoliko nižja. V smeri moraš biti orientacijsko kar spreten, saj moraš iskati prave prehode, kajti redko kje srečaš kakšen klin, ki ti pove, da si na pravi poti. Po prvi izmed mnogih prečk prideva pred najtežji del v smeri. Tukaj sva izgubila skoraj eno uro zaradi tega, ker skica in opis vodi v desno, po preplezani zajedi, čeprav prava pot vodi rahlo levo in potem šele malo višje krene rahlo v desno in izstopi na polico. S police pa levo po prečki cca. 20m, potem pa zagledaš klin, ki ti vlije novo upanje. Nadaljnje plezanje naju vodi čez razne kamine, zajede in veliko prečk, kar je malo manj orentiacijsko naporno. Spretno napredujeva iz ratežaja v raztežaj in na sidriščih ne izgubljava dragocenega časa. Večinoma si sama opremljava smer, tu in tam vpneva redko viden klin in si sama izdelujeva sidrišča.
Zgornji del pripelje do izrazitega kamina, ki pa je od vseh raztežajev najbolje opremljen s klini. Slednjega glasno prepiham in si oddahnem šele na zagozdenem balvanu in sidrišče naredim nekaj metrov višje na nekakšni polički. Izstop iz kamina vodi po desni strani čez luknjo, kjer si morava odpeti nahrbtnika in si jih vrževa naprej, ker je tako ozka, da drugače ne gre 🙂. Zadnji ratežaj ostaneva navezana, ker je vseeno treba še malo poplezati in prečiti v levo. Po dobrih 10h plezanja si čestitava in sva vesela, da naju na izstopu še greje sonce. Malicava nekaj metrov nižje na travi in debatirava, kako so to plezali včasih, res vsaka čast. Sledi še sestop nazaj do Studorskega prevala in vse do Rudnega polja na Pokljuki, kjer po 16,5h turi paše odložiti nahrbtnik. Ker sva bila še dosti hitra, dobiva v hotelu hladno pivo in poslušava tekmo finala svetovnega prvenstva v nogometu na terasi ter analizirava turo.
Skratka smer je kar »divja«, z izjemo klinov tu in tam, tura pa je orentiacijsko in fizično zahtevna, saj po štriku narediš več kot 500m.