Prvomajska plezarija v Arcu

Prvomajske praznike smo člani ŠAO preživeli v Arcu. Udeležili so se ga stari in novi plezalni obrazi. Nekaj članov je plezalni dopust koristilo cel teden, drugi le nekaj dni. Vsak dan pa je bil dobro izkoriščen, sploh za tiste ki smo bili v Arcu prvič. Nahajali smo se v kampu Zoo, v bližini mesta, kjer je do prve plezalne stene Parete di San Paolo le nekaj minut hoje. Kamp ponuja veliko aktivnosti, za katere pa sploh nismo imeli časa, saj smo večino dneva preživljali na stenah, s katerih smo se spustili šele v poznih popoldanskih urah.

Imeli smo srečo z vremenom, saj je bilo vseskozi sončno, tako da se je dalo vsak dan plezati. Skala je apnenčasta in kompaktna, čeprav na nekaterih mestih obrabljena, običajno na detajlih, tako da tam človek izpusti kakšno kletvico več kot običajno. Sam sem imel že prvi dan povsem krvave in povite prste, a to bolj zaradi lastne nerodnosti, kot pa zaradi skale. Večerne in jutranje ure smo poleg pijače in jedače, zapravljali z načrtovanjem novih smeri, saj je izbire toliko, da se človek 10x premisli preden se odloči. Ne veš če bi šel v »gojzarjih ali šel fajtat«. Kadarkoli sem pogledal iz šotora je imel nekdo plezalni vodnik v roki ter projektiral nove cilje. Tak je to med plezalci.

Ker Murphyjev zakon seveda drži tudi v Arcu, so se nam zgodile tudi mehanske okvare in tegobe na jeklenih konjičkih, kar pa ni ustavilo zagnanih plezalcev, da še istih dni ne bi splezali kakšne smeri več. Arco je poleg plezanja in druženja ponudil krasen ambient, odlične razglede na Gardsko jezero, vinograde, oljke, okusen sladoled ter šoping plezalne opreme.

Vsekakor plezalni raj, ki ga bomo še dostikrat obiskali v prihodnje.