ŠAO VelenjeV sredini aprila smo turali po Islandiji v organizaciji Slovenske gorniške šole. Pet plus Tomaž nas je šest dni zapored guslalo srenc na polotoku Troll, čisto na severu otoka.
Celotna pot tja vzame skoraj cel dan. Let iz celine, na letališču Keflavik prevzamemo kombi, pot proti Siglufjorduru, mestecu kjer je najeta hiša, zahteva še pet ur vožnje. Kuhali smo sami, torej je potrebno še v trgovine. Pivo in vino se dobi le v namenskih trgovinah, kot je to v navadi v nordijskih deželah.
Ker je dan že dolg, ni bilo potrebe po hitenju, ritem vseh šestih dni je bil podoben. S kombijem do izbranega hriba, vožnje nikoli več kot pol ure. Vsak dan smo naredili okrog tisoč višincev. Večinoma smo šli na dva vrha, oz. se spustili v dve dolini. Že prvi dan smo ugotovili katere flanke so najboljše. Hribi so visoki med 700 in 1200 mnv in se iztekajo do gladine Severnega Atlantika, dreves ni, pobočja so enakomerna in večje naklonine, zato je občutek kot da štartaš na 1500m. Temperature so bile od -5 ponoči do +5 podnevi, vreme je že sicer na Islandiji precej spremenljivo, ture smo torej prilagajali lokalni vremenski situaciji. Enkrat je bil na vrhu snežni vihar, enkrat megleno, dvakrat sončno brez oblačka, sicer pa vedno enakomeren spomladanski srenc.
Torej smuke na Islandiji so večinoma nazahtevne ture s strmejšimi spusti po enakomerni spomladanski podlagi. Tudi sicer je najem kombija, hiše in kuhanja v lastni režiji precej udoben koncept. Zadnji dan smo prespali bližje letališču, tako nam je ostal popoldan in večer za ogled glavnega mesta Reykjavik, kot kontrast naravi in manjšim naseljem, ki so posejani ob glavni cesti na sever.
Podobno je v planu za prihodnje sezone v lasni režiji, Norveška ali pa še enkrat Islandija😊, kot sem že preverjal zanimanje med ljubitelji turne smuke. Treba pa se je prav čas organizirat, letalske karte so jeseni pol ceneje.
