ŠAO VelenjeOd zadnje nepozabne turne smuke v Julijskih Alpah, natančneje na Mrežcah smo čez teden težko pozabili prelepe razglede in odlične pogoje za turno smuko. Bolj kot se je bližal vikend in bolj kot smo planirali novo turo bolj nas je vleklo nazaj v Julijce. Več dni smo razpravljali o razmerah, vremenu ter ciljih. Nato je prišel petek in z njim ideja za vzpon na Kotovo sedlo. Hitro smo se poenotili ,saj smo pri sebi po tihem ciljali proti Gorenjski zaradi ugodnih razmer in vremena.
V soboto smo kot po navadi zgodaj zjutraj zapustili Velenje. Preko Ljubljane se zapeljemo do nordijskega centra v Planici, ki je bila naša izhodiščna točka. Po nekaj minutah priprav smo se malo pred 8.00 uro zjutraj odpravili v dolino Tamar. Vzdušje je bilo malce zaspano a po okoli 2km hoje so nas prevzeli razgledi po okoliških vrhovih saj jih je sonce že lepo obarvalo. V zmernem skupinskem tempu po približno nekaj kilometrih hoje dosežemo kočo v Tamarju kjer si namestimo plazovne žolne in v gibanju pozdravimo oskrbnika, ki v hecu odvrne, da smo že 100-ti mimoidoči danes.
Takoj za kočo se zlijemo v kačo in nadaljujemo po stezici, ki se počasi a vztrajno dviguje. Po nekaj podrtih drevesih in telovadbe okoli njih prispemo iz gozda kjer nas prevzame pogled na Jalovški ozebnik. Po kratkem postanku se prebijemo čez nekaj manjših plazov do točke, ki nam pokaže naslednji odsek poti in »cik-cak« linijo do vstopa v ozebnik. Temperatura je bila ravno dovolj nizka, da se nismo zadržali dlje kot kakšno minutko.
Urno zakorakamo v smučino kjer se kratkem naša vrsta razdeli v dve skupini, ki vztrajno marširata proti vrhu. V tem delu ni kakšnih posebnosti, a previdnost vseeno ni odveč. Smučina je dobro utrjena in ne preveč ledena a vendar tu in tam smuči zdrsnejo. Debate so hitro postale preteklost saj jih je zamenjalo sopihanje. Seveda nismo pozabili na hidracijo in po dveh kratkih pavzah prispemo na pod vstop v Ozebnik kjer zavijemo desno proti izpostavljeni prečki. Po nekaj minutah pavze in debatiranju o prečki vsak presodi sam kako se je bo lotil. Nekaterim je uspelo s smučmi in tako sem probal tudi sam a sem k sreči palice zamenjal za cepin saj po prvih nekaj metrih brez težav podlaga postane pretrda za moje smuči. V tem momentu se zasidram v strmini kjer počakam kolega in skupaj zamenjava smuči za dereze. Nato po nekaj korakih ponovno stopim na utrjeno smučino. Meni osebno šola za naprej saj se sneg iz koraka v korak spreminja a vseeno – varnost je na prvem mestu tudi, če to pomeni natakniti dereze za 10 metrov. Po nekaj mukotrpnih minutah prispemo do balvana na Kotovem sedlu, kjer kolegi iz hitrejše skupine uživajo v zadnjih sončnih žarkih. Sledi hitra debata in čaj nakar se počasi odpeljemo nazaj proti dolini Tamar.
Lepote nas obdajajo a preveč časa a sprostitev ni bilo saj se je sneg iz zavoja v zavoj spreminjal hkrati pa je bilo na poti pod nami še ogromno turnih smučarjev v vzponu. Dobre pol ure nas je spremljal razgled nad dolino Tamar in zagnani smo našli celo nekaj puhastega snega. Brez posebnosti razen juckanja in petja od veselja prispemo do koče v Tamarju vsak iz svoje smeri. Tukaj se ponovno združimo in se odpravimo na zadnjo etapo, ki je bolj primerna za tekaške smuči.
Smučali smo: Nik M., Žiga L. (zapis), Aljaž D. (PD Vinska gora), Marko K. (PD Velenje), Miha P. in Uroš Z.
