Bela opojnost

Temna noč je, ko zavijam na AC, soplezalka kmalu zaspi, čaka naju malenkost daljša vožnja. Po poledeneli gorski cesti avto par ur kasneje le prikrempa na izhodišče. Nikakor nama ni za it ven iz toplega zavetja, zunaj je prijetnih -7 ºC. Preobuvanje, krema za obraz in roke, sedaj bo potrebno iti …

Dve uri kasneje sva na vstopu. Malce prepotena od gaženja začneva z Levo grapo saj se v Desni bohoti in ruga povsem gola skala. Snega ni prav v izobilju pa vendar dovolj za prijetno pikanje, je primerno pomrznjen. Prva dva raztežaja nama gre kot po maslu, na vrhu strmine – čez rob pa prava suša z nepredelanimi flikami snega. Pred nama je še raztežaj in pol prebijanja čez suhe skalne skoke in skrotje za katere v pravi zimi sploh ne veš da so. Znajdeva se na bolj golem vrhu tega skoraj 2000 m visokega kuclja. Pričakajo naju prav lepi razgledi z ledenim vetrom.

V planu je bil sestop po Vzhodni grapi, a žal ni narejena, zato izberem Sestopno, ki nama že po nekaj deset metrih začne kazat rogove. Sneg kje si, tu te nujno potrebujemo! Nič, vrv ven in čez nevarnejše skoke greva s spusti, ostalo popikava. No, vsaj upala sva da bo tako, pa je vse skup bolj spominjalo na preboj skozi strmo minsko polje polno lukenj in pasti, ki te kar požrejo še preden se zaveš kje si položil derezo. Na srečo se vse akrobacije v sestopu končajo brez bolečih posledic, le časa za preboj do potke sva pokurila trikrat toliko kot bi ga v normalnih razmerah. In če je bil vzpon neko normalno ogrevanje, je bil sestop po strmejšem razmehčanem snegu malce začinjen in nepredvidljiv.

Pred nama je še dolgočasen zglajen sestop pa gneča na avtocesti in dan je z nočjo spet zaključen. Kar dolgo zdržim takole razočaran nad neobičajnimi razmerami, preden jo vprašam kako je bilo prvič v zimski smeri. Poskušam razložiti, da je alpinizem nekaj zelo lepega, so pa tudi trenutki, ko potrebno malce stisniti zobe in se potruditi. In ko dan kasneje potegneš črto pod preteklo turo, ostanejo lepi vtisi ter neke izkušnje, ki jih nekdo, ki se je v idealnih razmerah samo sprehodil skozi smer, ne bo nikoli imel.

Mijo Kovačevič – Mičo

 

 

Mijo Kovačevič