OJSTRIŠKI ZMAJ

Kot pravi Mihelič, Zmaj šele nad zgornjo gredo Ogrin Omersa začne bruhati ogenj. Zadnje štiri raztežaje plezaš v zelo kompaktni skali, najtežji raztežaj je dobro naklinan. S sidrišča po 60 m od začetka grede v smeri Ogrin-Omersa se po slabih 10 metrih usmeriš naravnost gor v plate. Za orientacijo sta 2 klina, lahko je tudi sidrišče. Skala je res izvrstna, kompaktna, a zelo pokonci. Ko srečaš prvi klin, kakšnih 7 m višje, si vesel, da si ga našel, veš da si v smeri 🙂 Potem obideš previs v desno, lepo nabito, od tu sem šla zopet malo v desno, (opis pravi v levo) v poko in prišla direkt na sidrišče pod najtežji del smeri.

   

V najtežjem raztežaju, ki je dolg cca 30m sem po subjektivni oceni reševala tri probleme. Prvi se mi je zdel že vstop v gladek steber, ki ga napadeš z desne proti levi, nato prideš do zajede, ki je dobro naklinana, a malo previsna. Tukaj sem iskala rešitev, a se prvič teoretična enačba v praksi ni izšla. Gib, ki sem ga želela izvesti ni kazal napredovanja, zato sem si še enkrat pogledala stopke, zamenjala nogi, Juretu zavpila naj pazi in gib je uspel. Srčni tu-dum, tu-dum se še ni ustavil, saj težav še ni bilo konec. Sedaj je bilo potrebno splezati malo v levo in više. S pomočjo luske, ki sem jo sprva komaj dosegla, akrobatskega raztegovanja in končno dobrega roba na levi je plezanje  potekalo (se mi zdi) centimeter za centimetrom, tudi misel, da se lahko primem za klin se je pripeljala mimo, a  vztrajanje v težavi je dalo končni rezultat – splezano prosto. Težav še seveda ni bilo konec, cel raztežaj je bilo potrebno pošteno gristi, a vsaj nekih mejnih detajlov nisem več zaznala. Nato še dva lepa raztežaja do vrha smeri.

   

Smer ima odlično skalo v tem zgornjem delu, takšno bi si želel v vseh slovenskih hribih.  Spodnji del smeri pa je zelo podrt, kot bi z mozaika kockic sestavil steno. Kdo to sploh pleza 🙂 🙂

   

Plezala: Jure & Tanja

Ojstrica: Zmaj VII-/V+ IV

Tanja Ramšak