Igličeva

Domač ambient stoterih serpentin, zložnih korakov počasi narašča delovna temparatura, izbor desne izmed obeh klasik. Dostop straži nemajhen snežni jezik, fino zimsko porejen bo dočakal okrepitve naslednje sezone. Zev je preširoka za kakšne hece, edina smotrna možnost je linija ob steni. Nekaj poplezavanja, nekaj pikanja, nekaj puzanja v tunelih spodaj, do smeri pogreši še dobrih deset metrov; naprej ne gre, luknja pade bohve kam globoko. Smer prejme dodaten cug iz snežnega tunela v steno ter v prečko. Naprej smo na konju. Nekaj ogrevanja, zatem previs v levo, nekoliko moker, ne nadležno, a dovolj, da je plus res plus. Kombinatorika naslednjih dveh raztežajev pogreje sleherno plezalno srce. Rahel predah in na meniju spet en lep, pa rampa na raz, “platen špil”, ki ne špara z grifi in za zaključek še nekaj grebenskega “flosanja”. Smer, ki te ne pusti zlagati opreme ravnodušnega. Na izstopu pozira še ena bela flika, lahko jo obplezaš, ampak brez cepinov tako ne prideš v smer, torej ni problema. Sestop čez žleb gre lepo poletno na kamot. Postanek ena v koči, postanek dva v Solčavi na bolderjih, ne manjka znanih obrazov in dobrega vzdušja.

Mala Rinka – Igličeva smer V+