Pobeg od poletne vročine

Poletje je tu, vsaj kar se temeperatur v dolini tiče, drugo pa je če nam vreme ni všeč. A na to itak nimamo posebnega vpliva. Nekajdnevni ponovni skok v Paklenico, ki je bila tokrat zares peklensko vroča, je mimo. Če smo vstajali nekaj po četrti uri zjutraj, da smo v stenah kanjona ujeli še malo senc in hlada tam nekje do 11. ure, je bilo popoldne, oziroma že opoldan neznosno vroče, primerno samo še za počitek v senci ali raztegovanje v dokaj toplem morju. To se je poznalo tudi na obiskanosti, plezalcev in turistov je bilo sedaj bore malo.

   

Kot vse lepo je tudi Paklenica prehitro minila in vse tri naveze smo se po nekaj dneh uspešnega praskanja po vroči skali vrnile domov z neko svežo energijo in elanom. Med tem se je pri nas na nebu skoraj vsak dan kaj kuhalo, kot da smo aprila!? Za kakšno celodnevno plezanje v gorah je bila kar loterija, ki se je morala časovno pokriti tudi s prostim časom kompletne naveze. Ker pa je snega v visokogorju ponekod še kar nekaj, sva se s Sabino v zgodnjih jutranjih urah preteklega petka odpravila hladit proti dobrih pet kilometrov dolgi ledeniški dolini, dolini z neko malo posebnostjo, ki pritegne tudi ljubitelje plezanja.

V njenem zatrepu nad katerim se proti nebu odpira veliko Matkovo okno, se nahaja en čisto majhen slap iz katerega običajno curlja voda po kapljicah. Te kapljice in pa lega zatrepa doline vsako leto povzročijo, da se prav tu v zajetni količino snega, ki se ponavadi obdrži še globoko v poletne dni, naredi neka posebnost, pravzaprav naravni pojav imenovan Matkov škaf. Kapljice, ki padajo čez malenkost previsno steno Mrzle gore ozirma Latvice v “skladišču” snega izdolbejo luknjo premera okoli 8 m, ki je v tem obdobju lahko globoka med 15 in 25 metri.

Pot do tja je kljub dodatnem tovoru na hrbtu minila hitro. Jutranji hlad in rosa na izhodišču nam nista pokvarila vzdušja, so se pa temperature z dvigom nadmorske višine občutno višale. Pot je bila vredu uhojena in tudi prehodna. Samo dve prečenji snežišč nad pritoki potoka Jezera smo imeli in kmalu sva lahko zavihala rokave za pripravo sidrišča, seveda v vrhu škafa.

Med tem sta za nami prišla tudi Ota in Marko (AO Radovljica), ki sta se pripeljala čez Avstrijo. Za Markota bo to prvi stik s cepini. Sneg v škafu je bil sicer dokaj umazan – blaten, vendar odlične kvalitete, škaf pa skoraj v celoti navpičen in spodaj kot vedno, malenkost previsen. Bolj idealno res ne more biti. Na srečo tokrat ni hudo kapljalo čez steno, dve leti nazaj smo tu imeli plezanje pod pravim tušem, ob krepko nižjih temperaturah.

Kar nekaj časa smo uživali vsak po svoje in če smo začeli čisti in urejeni kot iz škatlice, smo na koncu prilezli ven blatni in umazani kot prašički, oprema pa je bila rjavo-črna kot pri tazaresnih jamarjih. Vendar nič za to, doživetja ob zabijanju cepinov in derez odtehtajo svoje, pralni stroj pa itak čaka prazen doma na novo pošiljko »hrane« …

Pobeg od poletne vročine je seveda v celoti uspel. Tudi vremenarji, ki so za popoldan napovedovali nevihte so se na srečo zmotili. Kljub kratki plezariji je bil en prav lep petek.

 

Mijo Kovačevič – Mičo

 

 



Mijo Kovačevič