Gola Miška

Nevarnost plazov je v glavem minila, snega v hribih naj bi bilo dovolj, vreme je lepo,…. ni kaj – potrebno bo malo razgibati »zastane« ude in »preluftati« zimsko opremo.  Z Mijotom se dogovoriva za sredo in že ob pol petih štartava iz Topolšice, še verige vrževa v avto in se preko Šentvida peljeva v Črno in nato proti Raduhi. V dobri uri sva po zasneženi cesti pri Bukovniku, oprtava (pre)težke nahrbtnike in kreneva proti Grohatu. Noč je lepa, lune ni več, zvezde so na dosegu roke, v daljavi se bolj sluti kot vidi obris najinega današnjega cilja – Raduhe oz. grap v Lanežu. Odločiva se za dostop do Grohata po cesti, saj se nama dostop po stezi v temi zdi preveč rizičen, da bi že tu hodila v derezah pa nama tudi ni. Zadnje neurje je tu povzročilo pravo razdejanje – izruvana drevesa, cesta, ki je na več mestih sploh ni več. Izgubiva kar nekaj višincev, ki pa jih je seveda treba nazaj pridobiti. Za Grohatom lučke pospraviva in se v prebujajočem dnevu »zagrizeva« v strmino. Tukaj je prava zimska idila, sneg je pa tako tako – ponekod trd, ponekod pa se ugreza. V večji naklonini se opremiva in nadaljujeva s cepini in derezami. Občudujeva okoliške gore, ki se odpirajo z višino – Peco, Olševo,… in z desne strani Grintavec Dolgi hrbet, Skuta,…. in tam v daljavi  tudi Triglav.  Kmalu prispeva pod ostenje Laneža in vstopa v grape. V Butalski grapi je vidna sled gor in dol. Odločiva se, da greva najprej v Mišino grapo in nato dol po Butalski. Snega je na začetku dovolj, le ponekod je puhast. Na manjšem skalnem prehodu me malo stisne, saj je snega le za vzorec … in, hvala bogu, cepin vredu zagrabi. Naprej gre OK, le sape je kronično premalo, pa še na wc me tako tišči. V grapi opaziva tudi ostanke odtrganega plazu. Bolj ko se približujeva vrhu, manj snega je, tik pod vrhom pa je skoraj popolnoma golo – in za mene bo ta simpatična grapa ostala »Gola Miška«.

 

Na vrhu Laneža (1925 m) se nahaja miniaturni Aljažev stolp. Sam vrh je zelo prostran in skoraj raven z lepim razgledom.

Privoščiva si malico, se naužijeva razgleda (razpoloženje kazi le veter) in se nato napotiva proti Butalski grapi. Iščeva kakšne sledi, pa nobenih ni. Prideva že do sedla med Lanežem in vrhom Durce, pa nič. Še enkrat pogledava skico in greva nazaj kjer naj prišel ven tisti, ki je spodaj pustil odtiske derez. Sledi ni nikjer, snega pa tudi le za vzorec. Vseeno začneva plezati navzdol – pa se vse skupaj kmalu konča, saj po kakšni četrtini grape snega zmanjka, midva pa z dolgimi nosovi lezeva nazaj na greben. Sledi, ki sva jih zjutraj opazila v tej grapi verjetno niso šle daleč. Potem še po celem grebenu iščeva kakšne druge sledi, pa nobenih ni. Ideja je še bila, da bi šla na vrh Raduhe pa se po preudarku odločiva za sestop po novi planinski poti čez Durce. Tudi tukaj je teren precej strm (ni dosti lažje kot v grapi), tako, da nisem upala povsod pokončno sestopat.

Snežišča pod Durcami ni in ni konec, pa tudi to se enkrat konča. Grohat je obsijan s soncem, vetra ni več in greh bi bil zdivjati mimo. Privoščiva si še zadnjo malico in opazujeva dobro grape v Lanežu. Kar ne morem verjeti, da sva bila res tam – od tukaj izgleda vse tako strmo. Grohat zapustiva  po planinski poti – mimo zaledenelega slapu. Če ne bi bilo tako toplo (+2 ºC) in bi imela opremo, bi ga plezala. Od Bukovnika se še zadnjič ozreva po celotni prehojeni poti.

Na cesti za Črno imajo zaporo zaradi spravila lesa in že drugič danes morava obrniti – pa nič zato, se bova pa vrnila po panoramski cesti čez Solčavo. Pa še, tokrat res, zadnji pogled na mogočno Raduho.

V nasprotju s severno stranjo je tukaj prava pomlad, sneg na cesti pa je zamenjalo blato.

Moj drugi zimski obisk visokogorja se je torej srečno končal in bogatejša za novo izkušnjo se vračam v običajni vsakdan in … novim izzivom naproti.

Topolšica, 28. 1. 2018

Movh Sabina

 

 

Sabina Movh