Begunjska inu Jezerska

I – Ob svitu kreneva s parkirišča proti Zelenici. Plan še ni povsem določen, kaniva pa ribariti v rajonu desno od Centralnega plazu. Nič velikopoteznega, predvsem uživaško smukanje po grapah. Dobre pol ure sopihanja naju pripelje na strateško razgledno točko. Odbereva Rožičevo, spodaj je viden lep lisast skok, kako je višje ni dano očesu, misliva pa si. Nekaj stopicanja in sva pri skoku, nahrbtnika ostaneta zapakirana. Malo pršiča, malo predelanega, flika ledu tu in tam, kaj šodra, kakšna plata, vsega po malo. Ne prekratek, da je zanimiv, ne predolg, da ni siten. Pikneš, popraskaš, preprimeš, prestopiš in si čez. Višje grapo zapre podoben patron in ponoviš vajo. Oddelaš oba, brodiš kot mlinar po moki preko kolen, pa si misliš, mogoče ne bi bilo slabo, če bi podaljšali skoka. Izstopiva na severozahodnemu grebenu Begunjčice in odrajžava do vrha. Srednje močan južni veter naju prežene s prisoje nazaj na severno stran. Grižljaj, dva in že drviva vzdolž centralne grape nazaj proti mestu zločina. V mislih imava prečenje celotnega grebena, in ko naju smernica vodi že proti vstopu, se na levo odpre pogled proti Zeleniški grapi. Presneto lepa se ponuja, kot zrela češnja ob poti, ne moreš mimo, da si ne bi vsaj malo nabral. Zavijeva notri, pravilna odločitev. Lepo pofilana, predelano ne kaj dosti, gre pa fino. Vršni skok pred izstopom poskrbi, da se zgolj ne “sprehodi” čez, kratek, a s karakterjem. Ponovno se znajdeva na grebenu. Srečava mojstra, ki je veseljačil v soseščini, v Škratovi, pove. Odsvetujeva sestop po “najini” Zeleniški. Zatorej odhopsa naprej po grebenu, midva strumno za njim. Kmalu naju že rahlo načete noge pripeljejo do vrha. Navkljub razgledom vse od Tolminskih gora tja do domače Urške, ne zganjava romantike. Izbereva sestopno klasiko po Šentancu, sneg je ravno pravšnji za dričanje. Prihranjen firklc ure nameniva modrovanju pod Kozorogovo smerjo v sosednji Begunjski Vrtači, čisto tako, za naslednjič ko niz dogodkov ponovno privede v te konce.

II – Cesta čez Pavličevo sedlo je zaprta, primorana sva okoli riti v žep. Vseeno odvrževa sidro že ob peti uri na parkirišču v Ravenski Kočni. Ko te z vseh strani zadevajo novice o prvovrstnih razmerah, ni težko žrtvovati dodatne ure spanja. Nisva edina teh misli, ideja biti prvi v smeri je hitro odpravljena, lučke na parkirišču, lučke višje na poti proti Teranovi smeri. Dobro, vsaj dostopa ne bova iskala v temi. Napak, vseeno prehitro zavijeva navzgor, ter dodava nekaj višincev v sosednjem snežnem jeziku. Dan se prebuja, premetavava opremo, naveze pred nama, naveze za nama, dolgčas zagotovo ne bo. Kaj kmalu lahko empirično potrdiva, fama o razmerah drži vodo, tako v prispodobi kot dejansko. Vse je lepo zalito, v bistvu se celotno smer precej lagodno popika. Kakšen plezalni purist bi mogoče celo znal povihati nosek nad predobrimi razmerami, a to nisva midva. Kakorkoli, uživava v smeri, napeljeva seveda tudi kakšnega našega (beri Štajerca). Ne vem, kako je sicer z izstopno prečko, sem prvič tod, a tokrat zgleda precej dobro, prav tako je z varovanjem. Izstopiva, a še ne sestopiva. Tihi načrt, pristopiti vse do vrha Dolgega hrbta je odpadel, ko je zbolel predvideni tretji mušketir, mojster za logistiko sestopov proti Češki koči. Fokus tako obrneva proti vzhodu. Ureževa prečko proti grapam v želji po kakšni konkretni najdbi. Pogled nama ukrade grapa v Skuti, takole na uč je videti, da bi šlo vse do vrha. Kot dve stari mami na tržnici razpredava, ali ja ali ne; gor se že skobacava, malo manj nama diši zajeten zalogaj rintanja vse od Malih podov, preko Turskega žleba in Mrzlega dola nazaj na jezersko stran. Ej, dan, kaj si tako kratek januarja? Pustiva stati do naslednjič in izbereva tolažilno nagrado, Ledinski vrh. Pod nogami prijetno hrusta, izriševa neko samosvojo direktno linijo ter zajameva skalp slehernemu skoku, ki se nama zoperstavi na poti. Na vrhu sva prvič deležna sonca, šajba za kratke rokave. Detajlno prečeševa stensko obličje. Grapa na Skuto res daje dobrodošel videz, vse ostalo ponuja izdatno mero orodjarjenja. Sledi poslednji akt, sestop mimo Kranjske koče preko Žrela, kjer se še enkrat spogledava z današnjo lepotico, nato prešerno v dolino.

 

nabirka:

Begunjščica:

– Rožičeva grapa
– Zeleniška smer
– Severozahodni greben

Dolgi hrbet:

– Teranova smer

nizala: Jan in Andrej

 

Juvan Andrej