ŠAO Velenje.. zadnjič je ob svoji šestdesetletnici izjavil, da ne bo več plezal v vodstvu, ampak bo samo še pozadaj kot “Češki turist”.
Torkovo jutro, kaj jutro, noč ob 3. uri, ko bi naj zvonila budilka za vsak slučaj, če bi zaspal. Saj nisem spal, je že pred mano vstala Polona in ropotala po hiši. Dogovorjeni smo bili, da gremo v Malo Rinko splezat eno smer, tehtali smo med Vzhodno smerjo in Dušanovim stebrom. Odločitev je bila, da bomo danes plezali Dušanov steber. Polona je iz vodnika pobrala podatke in prerisala smer. Taktika, da smer prerišeš in prepišeš opis je bolj poučna in vzame več časa kot, da samo prekopiraš stran v vodniku.
Še v temi ob 4.30h odrinemo iz Velenja proti Logarski, še za pobiralce mitnine je to prezgodnja ura, nič ne bomo čakali, da bi kdo bil tako prijazen in tam nastavil klobuk, da lahko plačamo za onesnževanje okolja z osebnim avtom. Ob cesti pred hotelom dohitimo še tri zgodnje zaspane lovce kako korakajo v koloni ob cesti. Na travniku pred kmetijo se pa veselo pasejo srne, kaj bi, lovci so še daleč in zaspani, pa še komaj se dani.
Ko se otovorjeni z vso potrebno opremo za plezanje vzpenjamo proti slapu Rinka zažarijo vrhovi v prvih sončnih žarkih, kar napoveduje lep začetek dneva.
Malo se ustavimo pred kočo GRS, vsak naredi požirek svoje pijače, zvarjen po bogsigavedi kakšnem receptu, ki je zanj prepričan, da deluje pri hoji v klanec. Neplanirano se naredi kolona po starosti, Pavli kot najstarejši na čelo in po letih do Polone, kot najmlajše. Bolj smo šli proti Turskemu žlebu bolj se je kolona raztegovala. Prvič so se pripeljale meglice nad Turski žleb in sosednje vrhove, kakor hitro so prišle tako hitro so tudi izginile. To se je še v toku dneva večkrat ponovilo. Včasih je bilo prav prijetno, ko se je naredila meglena zavesa pred soncem in malo ohladila ozračje, pa še vrhovi so ponovno pokukali iz meglice.
Ob vstopu v zavarovano pot skozi Turski žleb si nadenemo pasove in pripravimo samovarovanje. Eni mladci gredo mimo nas brez kakšnega varovanja, no ja, vsak se odloča po svoji presoji. Kam bi dali pohodne palice, odložimo jih na kup pod steno v globokem prepričanju, da v hribe ljudje zahajajo, da bi tam uživali.
Na koncu zavarovane poti je pred nami naš današnji plezalni cilj Dušanov steber. Že v opisu ima tri možne vstope. Ko se opremljamo za plezanje Pavli pove, da ima tudi on tu svojo varijanto vstopa v steber.
Pavli je veselo zaplezal v steber po svoji varijanti, Mijo v navezi za njim, midva s Polono pa za njma.
Dobra vest za vse tiste, ki poznamo Pavlija in plezamo z njim. Pavli še vedno pleza v vodstu. Naj tako ostane v njegovo in še bolj v naše zadovoljstvo.
V samem stebru se najde vse, kar lahko pričakuješ v takšni smeri, lepe plezalne detajle, naloženo in tudi padajoče kamenje, lepe razglede. Odločitev je tvoja, kaj si se odločil, da boš videl in doživel. V hribe in plezat ne gremo, da bi se tam jezili, gremo zato, da bi uživali.
Smer, ki bi naj ne bila prezahtevna, si v tretjem raztežaju priredimo malce po svoje in jo speljemo krepko v levo čez pokončne skoke, obogatene z drobirjem in tudi kakšnim večjim kosom, ki ostane v rokah. Nežnost ter natančnost prijemanja in stopanja tu igrata pomembno vlogo. Kljub temu je vrv občasno prožila projektile. Sicer pa smo kar uživali v zanimivem plezanju.
Ker čas ni naš priganjalec, se nam nikamor ne mudi, uživamo ob razgledih med plezanjem in tudi pri sestopu. Nekdo je omenil, da med gledanjem okrog ne hodiš in mi smo se tega držali, zato so nas drugi pohodniki prehitevali. Še Mijota smo morali spodbujati, da naredi kakšno fotko, kar tudi ni običajno, običajno ga je bilo treba priganjati, da gremo naprej. Morda je bilo danes krivo, da je imel s sabo majhen žepni aparat in ne svoje standardno orožje, za katerega bi skoraj rabil orožni list.
Pavli nam je na levo in desno v Turskem žlebu opisoval smeri, njihove vstope in detajle. Glej tu na levi v teh pokončnih in gladkih platah je Frančkova smer Sanjski dan, pa saj je samo VI+, ah ta Franček, ki je že marsikomu zagrenil plezalska pričakovanja z oceno smeri. Tu pred nami je lepo viden Dušanov steber, ki smo ga danes plezali. Ko smo pod žlebom, se oziramo nazaj v Malo Rinko kjer se v desno od žleba boči “naš” steber. Lepo je vidna tudi Igličeva smer »plezalni biser« Male Rinke. Vzporedno z njo se lepo vidno zarisuje tudi Vzhodna smer. Pavli je kot obširen vodnik, ki pozna smeri v detajle, predvsem iz svojih izkušenj, ne iz opisov.
Za ta pravo odžejanje se ustavimo še na koči na Okrešlju.
Pri spustu v dolino pa že delamo načrte kaj bi še bilo lepo splezati v prihodnjih dneh.
Plezali smo: Dušanov steber v Mali Rinki
Pavli in Mijo; izmenoma
Stane in Polona; izmenoma
Napisal: Stane Barber
