Maroko in Taghia

Kratko poročilo o (tudi) plezalnem dopustu v Maroku.

S Tanjo sva se letos na dopust odpravila v Maroko, natančneje v malo vas Taghia pod visokimi stenami gorovja Atlas. V planu je bilo veliko plezanja in potem še malo ogledovanja pokrajine in krajši izlet v Marakeš, so se pa plani zaradi mojih prebavnih težav malo spremenili. Plezanja je bilo manj, zato pa si je Tanja tačas, ko sem jaz počival v sobi dobro ogledala okolico Taghie. Samo čudil sem se, kako je veselo brez težav pojedla vse nenavadne domače specialitete, ki so nam jih postregli domačini v prenočišču.

Najbolj primerno vreme za plezanje v Taghiji je sicer aprila in maja in potem še oktobra in novembra. Junija je že prevroče, se pa da s primerno izbiro smeri, ki so v senci, vseeno naplezati. Ker je bila glavna sezona plezanja že mimo sva le prva dva dni srečala nekaj Francozov v bližnjem kanjonu, prijazni francoski par s katerim smo enkrat skupaj večerjali pa nama je svetoval nekaj lepih smeri v bližini. Nasveti so se pokazali za zelo dobre! Naslednji dan so Francozi odšli, midva pa sva preostanek dopusta preživela sama z Berberi iz Taghie. Ob tem času je med gorami Atlasa žetev ravno na vrhuncu, tako da sva si lahko dobro ogledala njihovo vsakdanje delo in življenje, samo pogovori so šli bolj težko od jezika, pa zato toliko bolj od rok, saj v teh koncih govorijo le berberščino in francoščino, ob najinem skromnem znanju francoščine in nič znanja berberščine sva si tako precej pomagala tudi z univerzalnim ročnim jezikom.

Splezala sva štiri smeri:
– Senteur sauvage (Divji vonj), 250m, V+/III-IV
– La reve d’Aicha (Sanje o Aishi), 255m, 6a+ (opremljena s svedrovci)
– L’alumeur du reve berbere (Netilec (?) berberskih sanj), 320 m, 6b+/6a+ (opremljena s svedrovci)
– Les herbes berberes (Berberska zelišča), 270m, V+/IV (verjetno prvenstveni vzpon)

Za konec dopusta sva si privoščila še dobre tri dni v Marakešu, puščavski prestolnici Maroka. Za začetek naju je sprejelo “prijazno toplo” vreme s temperaturami, ki so čez dan dosegale tudi do 50 stopinj. Vtisov s slavne tržnice Jemaal el Fna in iz uličic s trgovinami za tržnico, ki jih je za celo manjše mesto, pa se je v treh dneh nabralo toliko, da jih bom verjetno v glavi urejal še vsaj kakšna dva tedna. Počutila sva se kot v erotičnem filmu; ozračje je bilo vroče, vse povsod prepotena telesa, pa za vsakim vogalom naju je poizkušal kdo nategnit, saj veste, v stilu “just come in the shop, just look, it’s free…” Nekaterim je celo uspelo 🙂

Več o Maroku pa jeseni na ferajnu.
Lepe pozdrave z dopusta, Tanja in Jure