ŠAO VelenjeNekako je že postala navada, da se s Pavlijem podava v kašno plezarijo ob koncu junija, saj takrat oba obračava liste na najinih koledarjih.
Ob letošnjih številkah (glej naslov za namig) sva se na hitro odločila za Barenshutzklamm severno od Graza in zraven povabila še Mijota. Preizkušena trojica si je morala le še izbrati smer v katero bi se podala.
Vremenski obeti prejšnji teden niso bili na naši strani, preko alp je na vzhod prihajalo deževje, nam pa se je po “ziheraško” zazdelo, da bi se podali v kaj že poznanega. Izbira je bila skalna gmota Nadelspitz ter poznana smer Westkante. Dostop je ponudil nekaj savnanja v mešanih gozdovih z aroma-terapijo gozdnih jagod. Pod smerjo smo po krajšem obvozu bili kaj hitro ter se na hitro odločili kdo gre naprej (beri: Mijota sva določila za to).
V prečnico (III), ki poteka preko pokončnih plati se je Mijo zapodil z vso resnostjo, Pavli in jaz pa kot češka turista na prvem “štantu” začneva z debato. Z debato, da bi zlahka priklicala mokro osvežitev. Če imaš nekoga, ki ti leze naprej in mu zaupaš pač ni težko pobirat kompletov za njim, a ne.
Tudi prehod v strmejšem kaminu (IV) je z nekaj najinega pametovanja Mijo preplezal brez kakšnih težav in naju popeljal na skrotovje (I-II), ki vodi do vrha smeri oziroma Nadelspitza. Še dober raztežaj cikcakanja in že smo pripravljali spust po vrvi pod steno. In ne, tokrat vrv ni pristala na drevesu kot ponavadi.
Kratek dostop pomeni še krajši sestop. Pri avtu naredimo kratko malico ter se dogovorimo za daljšo nekje po poti. Pivo si obljubimo na mariborskem Lentu, kjer pride na vrsto tudi obljubljena malica.
P.s. Med eno od minulih plezarij mi je Pavli, verjetno v šali dejal, da bo po 60. letu nehal plezat kot pvi v navezi. Mislim in verjamem, je bila to res šala.
Sergej
Plezali smo: Nadelspitz – Westrampe; IV/III, 150m
