ŠAO VelenjeSončno, malo zaspano (po celotedenskem smučanju), nedeljsko popoldne… misli pa vseeno pri ideji, da bi se dalo ponedeljkovo dopoldne izkoristiti za kakšne hribe. Istih misli sva bili obe, saj sva že na poti domov s smučanja malce premlevali naše hribe.
Zacinglja telefon in na drugi strani Marija z retoričnim vprašanjem: »Bi ti šla v hribe?« In potem se je bilo treba odločiti in izračunati kam, da bi lahko prišla do popoldanske službe domov. Na pomoč nama je priskočil Alen z idejo, da naj poskusiva z Butalsko grapo.
In sva šli. Najinemu prvemu skupnemu podvigu naproti.
Krenili sva ob 5.00 zjutraj, brez zamujanja. Okoli pol sedmih sva že sopihali proti najinemu cilju. Še dobro, da je bila tema in da sva bili sami, ker sva na poti na veliko lovili ravnotežje na poledeneli cesti in se ob tem pošteno nasmejali. Pri GRS koči sva se malce odžejali in se podali na lov za najino grapo. Z orientacijo nisva imeli težav (pa še Alen naju je dobro opremil s skicami) tako da sva se lahko hitro lotili dela. Malo pred deveto sva se že nastavljali sončku in se v miru posvetili čokoladicam in uživanju ob prekrasnih razgledih na okolico, ki se je počasi prebujala v toplo zimsko jutro. Veseli in polni energije sva se odpravili proti dolini…in prišli pravi čas vsaka na svoj konec. Hm, na »pir« nama ni uspelo iti, pa sva si obljubili, da greva takoj, ko se vidiva in pošteno nazdraviva ter skujeva nove načrte.
Foto: Marija Verbuč in Anja Lampret
