Ker je bil članek spisan dober teden nazaj, si boste za razumevanje napisanega pač morali priklicati tiste tople dni, obarvane z različnimi jesenskimi barvami, ki jih danes ni več za čutiti, ker nas jezacumprala zimska smrdila.
Ta zadnja jesenska idila se je dogodila 25.10. tega leta 🙂
Po dolgotrajnem familjarnem pogajanju glede nedeljskega kosila in slavospeva visokemu lubileju ene od rojniških starešin, končno dobim žegen, da proslava odpade, in se prestavi tja nekam v prihodnost. In tako jo lahko brez slabe vesti mahnem sanjam naproti in se priključim preostalim trem zagnancem koroškega in mešanega porekla. Tukaj imam v mislih dve dravograjski dušici in pa našo prelestno
Ramšakovo deklino, ki jo vsaj jst smatram za pol korošico in pol štajerko, ker ne ve glih s kom bi se bol družla, z nami?, al z vami? 😉 , zato jo od danes naprej krstim za hard-kor-štajerko. V Toporišiču sicer te zanimive zloženke ne boste zasledili, pa vendar le ta opiše vse to kar se običajno opisati ne da. Drugače smo bili pa tudi tokrat na kupu vse vrste skrivljeni prsti. Od tega, da jih enim na vn vleče, do tega, da mamo eni baje da v konus raščene, pa drugi kirurško naravnane, tretji pa s pušamiokrašene. In pol naj še kdo reče, da plezanje ni zabavno! Izjav je bilo namreč toliko, da bi si mogla namesto magnezij vrečke beležko okoli pasu privezat, ali pa še bolje, kr leptopa, da mi moji možgani ne bi vseh ta sočnih cenzurirali vse tisto, kar bi ne smelo biti pozabljeno in odloženo v ta zadnji predal našega spominskega laboratorija.
Nedeljsko v meglo ovito jutro, polno vlage se je potem pričelo takolele. Našo hard-kor-štajerko preseneti nadpovprečno modern telefon in njegova še bolj moderna in samosvoja ura, ki je celo tako drzna, da se, packa nemarna, prestavi kar sama. In tako se nam čas odhoda, kljub prvotni 6. uri zjutraj po starem času, prestavi na 6. uro po novem času, kar celotno situacijo naredi še toliko bolj ironično, saj nas iz vinklavrže ena samcata ura, ki si je nismo hoteli prestaviti nazaj kot vsi normalni ljudje večer poprej. Ampak dobro, življenje gre pač dalje, in normalno da mi z njim. Ker napoved za vreme zmeraj nekaj obeta, če ne dežja meglo in če imaš srečo tudi vsaj malček sonca, jo mahnemo slednjemu naproti. Obljubljena dežela je tokrat Rudeča skala, Rote wand po domače. In ker nas je usoda že vse ničkolikokrat pognala v umik, in nad nas pognala slabo vreme, se nam to leto pač nekoliko bolj dobrika in nam kaže vse svoje čare in lepote, da bi se nam nemara odkupila za vse ta stare grehe.
Ker sem ravno v obdobju prebiranja številnih knjig o naših prelestnih gorah, se mi ob vsakem stiku s kamnito anorgansko snovjo porodi kakšna nova misel o smislu vsega tega pretegovanja in sopihanja po naših kamnitih mamkah in očakih. In ker je smislov toliko kolikor nas je ljudi in bistev vsaj dvakrat toliko, se mi življenje ob takšnih popolnih plezalnih dnevih, kot je bil naš, zazdi neverjetno čarobno. In srečna sem, da lahko moj dnevni utrip, vdih in izdih delim s tistimi, ki mi na lice čarajo nasmeh, v oči privabljajo solze sreče in srce bodrijo ter preganjajo k hitrejšemu utripu, da slučajno ne bi zaspalo in presanjalo tako dragocen del življenja, kot ga živim sedaj. In čeprav je ob vseh teh občutkih radosti in sreče prisotna tudi senca strahu, ki je četudi ne v zavesti skrita vsaj nekje v podzavesti, se ob tokratnem plezanju prav sproščeno spopadamo z ugankami, ki jih ponujajo detajli ravno prav zahtevnih smeri.
Plezanje tako ponuja vso potrebno pašo za oči, kot tudi za telešček, saj se po zanimivem poplesavanju in pozibavanju v steni na vsaki polički, ki ti nudi udoben počitek ter varovanje drugega, lahko lepo namestiš in načudiš vsej lepoti prebujenega jutra, ki si mane oči nekaj sto metrov niže. Meglica v dolini se ob požgečkavanju toplih sončnih žarkov nežno zvija, vali ter razgrinja preko hribov in nam tako na ogled postavi čudovito razstavo cele palete zemeljskih in prelivajočih se rdečkasto rumenih in zelenih tonov.
Naši izbranki sta tokrat Pomivalna ropotarnica oz. Waschrumpel, ter Kokošja lestvina do nebes oz. Huhnerleiter. Resnično lepa plezarija, ki ponuja ravno pravšnje število napetih trenutkov, z vsemi različnimi tipi skale, od platk, do rahlih previsov, radiatorčkov, ki na koncu tvorijo prelep kamniti mozaik, ki ga na vsakem koraku krasijo drobcene rožice, ki kljub svoji barvni minljivosti vsaj name naredijo še kako močan vtis. Žal pa se morajo tudi takšni dnevi enkrat končati, zato da damo prostor in priložnost novim in še lepšim.
Kaja
ŠAO Velenje




