ŠAO Velenje
Poletje je tu a vreme nagaja prav takrat, ko bi si človek želel kakšno prijetno turo nekje v naravi. Ker sva s Pavlom zaradi tega že nekaj časa prestavljala tapravo plezarijo, je obetaven četrtek prišel kot nalašč. Budilko nastavim malce po tretji uri zjutraj, a obveznosti preteklega dne so me držale pokonci skoraj do pol noči. To ni ravno dobra kombinacija za plezanje smeri kot so Plate; V/IV. Kakor koli, počasi se dani s Pavlom pa že hitiva proti Raduhi. Dostop sva naredila preko Loke, potem pa čez Durce dol pod steno.
Sam vstop v smer orientacijsko ni težaven, a daljše prečenje zdrobljenega in blatnega sveta me je bolj spominjalo na izpostavljen sprehod čez zorano njivo, kot pa na plezarijo. Po prvem raztežaju 
prideva do votline, si natakneva plezalke in v boj. Nekje spodaj pod nama sva iz smeri Grohota sišala Tanjo in Martina in ni bilo dolgo ko sta že bila za nama.
V drugem raztežaju zlezeva malce naokoli, potem pa zanimiv vstop s prestopom v plate. Na oko kot vedno, nič posebnega, a ko si v njih imaš kaj delat. Plate so malce spominjale na Cellon v Karnijskih Alpah, le da je tu bolj gladko in manj oprimkov. V vrhnjem delu še en “zabaven” prehod v levo, ki mu sledi pokončna poka v katero ne veš ali boš padel skozi ali se v njej samo trajno zagozdil med svojim prebijanjem po centimetrih navzgor.
Zima je letos očitno naredila veliko škode tudi v plezalnih smereh. Tu in tam se prebijamo čez velike luske, ki so kar odstopile od matične skale in kot da komaj čakajo, da jih nekdo malce zaniha, da bodo z njim vred poletele v globel. Že prehodi čez tako napokane dele stene zahtevajo prefinjen občutek v rokah in nogah, a zabijanje klinov ob njih je adrenalinsko doživetje svoje vrste.
Izstopu iz plat sledi naslednji raztežaj malce v desno, nato z malim skokom na ven nagnjeno poličko in naprej po njej v levo, ter navzgor po naoljenih travcah vse do votline s knežjim kamnom. Od tam še zadnji bolj položen res lahek raztežaj v levo. V izteku pa si nisem mogel kaj, da nebi zadnjih par metrov zlezel naravnost navzgor namesto pohodno naokoli. Na vrhu počakava še drugo navezo, si sežemo v roke in se za spomin postavimo vsi skupaj še pred objektiv …
Bilo je delovno a lepo. Smer Plate nima zastonj ocene “V”, če bi rekel da je bilo enostavno, bi se verjetno zlagal. Ključnih mest je več, ponekod je bila skala še mokra, spodaj in na vrhu smeri je bilo moteče blato, pa trava. Kakor koli, za prvo letošnjo smer je bilo tole prava popotnica. Mi smo to dopoldne uživali, Tanja in Martin pa sta za tem zlezla še eno.
Navezi ŠAO: Pavel, Mijo; Tanja in Martin.
Fotografije: Mijo In Tanja
Mijo Kovačevič – Mičo
V pokončnih platah, Pavli med zabijanjem klinov
Martin in Tanja sredi plat
Obe navezi na vrhu Male Raduha
Smer “Plate” poteka v osrednjem delu stene
