ŠAO Velenje
Sobota 23. maja 2009 je obetala ugodne vremenske razmere, četudi je prejšnjo noč še močno deževalo. Martin ni mogel spati in se je že zgodaj zjutraj odpeljal v sosednjo Avstrijo preverit razmere pod stenami. Pri nas pripekajoče sonce, a v dobrih sedemdeset kilometrov oddaljenem Rabensteinu, megla in mokra trava. Vendar stene so bile po Martinovih besedah uporabne, torej smo se odpeljali, se v Dravogradu še malce okrepčali, potem pa nadaljevali naprej proti severozahodu na vzpetino, kjer nad mogočnimi stenami kraljujejo ostanki gradu Rabenstein iz leta 1100.
Parkiramo kar pri kmetu, ki je sicer tudi lastnik skalnatega pobočja s plezališčem. Po krajši poti navzdol se končno odpre pogled na izrazite stene pod gradom. Bližje kot smo jim bili, bolj smo vsak zase razmišljali “.. kako bomo pa mi tole sploh zlezli?”. Mogočne pokončne in previsne, tudi gladke stene, brez nekih posebnih grifov ali stopov … kot da jih je vulkan izbruhal šele včeraj, čeprav so takšne verjetno že veliko stoletij, grrrrr. Vreme in podnebje se jih očitno ne dotakneta niti malo. Graščaki so nekoč natančno vedeli kje si je smiselno postaviti rezidenco.
Prvi pari plezalcev so ob našem prihodu že bili v steni, zato pohitimo tudi mi. Več kot sedemdeset navrtanih smeri, uglavnem od 5c naprej, čeprav na oko je tole izgledalo vse kaj drugega kot enostavno. A je tukaj
slučajno naš Franček imel prste vmes ? Za ogrevanje napeljemo edine dve/tri nesramno kratke štirice (4c). Potem pa na delo v tadolge začinjene petice. Sonce je pripekalo kot za stavo, zahtevnosti smeri pa naklonini primerna. Na vrsto so prišle tudi šestice, pa poizkusi v kateri izmed sedem minus.. (UIAA). Jure je za pokušino napeljal tudi orjaški zaviti kamin “Schlangenriss”, v katerem je Samo nekaj kasneje trmasto preživel kaminski krst.
Med tem sta se Tanja in Rok P. uspešno borila v Max-u, VII- (6a+). Urša in Pika sta reševali probleme nekoliko nižje v steni, ostali pa smo bili tudi zaposleni na tak ali drugačen način. Ko je sonce v začetku popoldneva končno ušlo iz vidnega polja, so tudi razmere postale znosnejše. Prihajali so novi plezalci, med njimi tudi en, ki je po letih in po srebrni bradi zelo odstopal od večine. Bil je sam, a z vrvjo ki jo skoraj ni 
uporabljal, če pa že, pa samo za spust po njej. Tiste 4c je kar posoliral gor in dol, nato pa prečil steno tu in tam. Možakar se mi je kar smilil – se je prav čutilo kako rad bi plezal, pa mu nihče ni ponudil pomoči. Naši so odhajali na gornji manjši sektor, mene pa je zanimalo kdo je ta možak, ki je po izgledu že krepko v letih. Napis na njegovi majici “Patagonia 1973” je dal slutiti s kom se bom pogovarjal. “Hvala, ni me potrebno varovat, kar pojdite s svojimi…” je zatrjeval. Ker vsaj približno vem kako je če si sam in bi rad kaj težjega zlezel, sem vztrajal in uspel. Možak je varovan takoj napadel eno šest plus smer, jo suvereno zlezel, nato pa najzahtevnejši detajl ponovil še enkrat. Bil sem radoveden in spraševal, “Plezam že petdeset let…” mi je omenil. Ja, ja se takoj vidi da mu leta niso prišla do živega. Nato ga je zanimalo če poznam Frančeka Kneza. “.. Z njim sem kar nekaj plezal. Kako se ima, dolgo ga že nisem videl..” je omenil. Pove še, da že trideset let hodi plezat tudi v Paklenico, pa da je tole plezališče urejal nekoč ko je bilo še zasuto, tudi on. In na koncu mi ni bilo prav nič žal, da sem si odtrgal nekaj minut zanj.
// Sedaj, nekaj dni po naši vrnitvi domov sem ugotovil, da je ta skrivnostni možakar izkušen alpinist in star himalajec Dipl.Ing. Zefferer Herbert, ki je v sedemdesetih letih osvajal najvišje vrhove sveta. //
V praznem zgodnjem sektorju so se med tem naši bojevali v nekih “lahkih” 5c smereh, ki so že na oko dale vedeti da s to oceno verjetno nimajo kaj veliko skupnega. Ostali pa smo že malce utrujeni opazovali in podoživljali tale lep sobotni dan. Bil je popestren s pokončnimi stenami in raznolikimi smermi. Tu in tam se je sicer šušljalo “.. a je večina ocen smeri morda podcenjenih ?” Lahko da bo držalo; a tudi drugačna skala, precej pokončna stena in naš prvi stik z njo, igrata svojo vlogo pri teh vtisih. Dve najlažji, blatni in prašni smeri nam nista dali zadovoljstva, smo ga pa zato našli v opazno zahtevnejših, daljših smereh. Še dobro, da pred tem nismo vedeli, da so prav te stene znane po strupenih modrasih. A brez panike, do sedaj ni poznan niti en primer ugriza plezalca v tem plezališču.
Bilo je zabavno, a tudi lepo!
Sobotna ekipa ŠAO: Jure, Martin, Mijo, Pika, Rok P., Samo, Tanja in Urška.
Fotografije: Jure in Mijo
Plezali smo:
“Aramis“, 6a, 10 m
“Arthos“, 6a, 10 m
“Cordula“, 5c, 18 m
“Damenwahl“, 4c, 17 m
“Däumling“, 5a, 8 m
“Domröchen“, 4c, 15 m
“Max“, 6a+, 12 m
“Moritz“, 6a+, 12 m
“Parthos“, 5c, 10 m
“Rucki Zucki“, 5b, 10 m
“Schlangenriss“, 5a, 17 m
“Schneewittchen“, 3c, 15 m
“Schwanzlos” in “Sechsplus mit 50“, 6a+, 17 m
