Velikonočno vandranje

Velikonočno karavano tokrat pot popelje preko mostu, ki povezuje naš svet s tistim oddaljenim kanjonom, kjer se čas kljub vrvežu ljudi, bučanju vode, spomladansko razigranemu ter vzradoščenemu petju ptic in šepetu vetra, ki se poigrava s krošnjami listnatih dreves ob potoku, ustavi.

In ko pogled ujame „Pakleniške“ podolgovate, zaobljene ter koničaste obraze, iz katerih je duh časa izklesal tisto prvinsko podobo, po kateri se ozre še tako neizprosna duša, si s poezijo, ki jo pričara celotna podoba kanjona v spomin zapečati tiste trenutke, ki ne bodo nikoli pozabljeni.

Speči kanjon je z žuborenjem potoka predramljen iz dolgega sna. Sonce vanj s svojo toplino in vseskozi prisotno bližino privabi vse tiste akrobate, ki s svojimi letalskimi veščinami iz hladnih in odmaknjenih kotičkov preženejo vse sence dvoma. Tistega dvoma namreč, ki govori o resničnosti pravljice, kjer se iz zimskega sna v pomlad drami vsa milina in nedolžnost spečega otroka ter raste v razigrano in navihano skladnost vsega obstoječega.

In ja, verjamem v te pravljične lepote našega planeta, in ne, ne morem in nočem ostati ravnodušna ob šepetu trenutka, ker vem, da mi ima vsak nov “tukaj in zdaj” toliko za povedati, pokazati in me naučiti, da se skupaj z njim ne morem drugega kot radostiti. Ker trenutek, ko se pravljica prevesi v resničnost, je trenutek, ko se ti ponudi priložnost upogleda v prebujen skalnati svet, ki čaka na nas, da ga premerimo, prečesamo, se zazibamo z njim v počasnih in premišljenih gibih, ki so sprva togi in sila neusklajeni, vendar pa se z vsakim preplezanim metrom, ponovnim vdihom in izdihom ti koraki približajo harmoniji gibanja in dihanja. In kljub temu, da je trenutkov enosti s skalo bore malo, se na vrhu preplezane smeri spomniš le teh, medtem ko so vse ure boja s samim sabo in svojimi notranjimi strahovi hipoma pozabljene.

Tokrat smo pravljice pisali in prebirali mnogi koroški in drugi slovenski junaki, eni večji, drugi manjši. Eni so se lotili boja z mlini na veter, drugi so podlegli petju siren v ožini, tretji so komaj ubežali krempljem enookega velikana in potem smo tukaj še mi, ki smo si svojo pripovedko prikrojili tako, kot ustreza le nam.

Preplesali smo celo pot od Krasa pa do Trsta in kasneje še do Slovenskega Sizbeka in nato je padel še tango z Velebitaškim lepotcem, ki je buril domišljijo in privabljal nasmeh na lica, še posebej ob koncu plesa, ko smo se na vrhu zbrali še zadnji plesalci dneva, ki smo se do sončnega zahoda borili za pozornost na plesišču, in se osredotočali na vsak korak in gib, da ga slučajno kje ne bi polomili.

Rdeče obzorje z morjem v daljavi, požirek toplega piva in nasmeški vseh plezalcev na vrhu pa so bili najlepše in najbolj razsveseljujoče darilo ter nagrada za potolčena kolena, odrgnjene roke in vse pretočene kapljice znoja. Bilo je kratko, a sladko 😉

Kaja Rojnik