ŠAO VelenjeBliža se dan “D”, ki se ga eni veselijo, drugi otepajo, tretjim pa je ravno do …., zato smo se pod mentorstvom našega vedno razpoložljivega in ustrežljivega Mija podale v skalo, da bi uprizorile reševanje soplezalca v malo bolj realnih okoliščinah, kot ti jih nudi umetna stena na toplem in suhem. No polomljenih udov povitih v imobilizacijske povoje ter kečap-astih madežev odstranljivih samo z najnovejšim Persilovim praškom žal nismo uspeli odigrat, ker nas je čas neutrudno preganjal .
Sprva so bili vtisi, vsaj z moje strani, precej mešani. V mislih sem namreč pošiljala Mija tja nekam v tri krasne (to je dežela z večnim snegom in zimzelenimi rožicami, ki ji ni videti konca), ker sem se pustila zvleči v plezališče, nekje bogu za hrbtom, kjer o miru in tišini ni bilo ne duha ne sluha, ker te ob vsakokratni zasanjanosti in odnašanju misli predrami cvileč in hupajoč glas lokomotiv, ki pričajo o tistem drvenju iz ene realnosti v drugo, ne da bi dopustile pošten ogled pokrajine, ki zdrvi mimo v samem hipu. No ampak to niti še ni bilo tako hudo. Najbolj me je užalostilo dejstvo, da smo se spravili v senčnat del brežine, medtem ko so nas na drugi strani brega nase opozarjali sončni laski, ki so se po dnevih odevanja v oblačno gmoto uspeli izmuzniti skozi odparane šive in morebitne luknje, ki jih je ustvaril neusmiljeno mrzel veter z juga.
Pa vendar smo se hitro opremili z vso potrebno navlako proti zmrzovanju in prodoru vetra do naših zaspanih teleščkov ter za varno poplezavanje. No in potem se je začelo. Nekajkratno spuščanje po vrvi, česanje smeri, da ohranimo telesne 
temperature na meji normale, in nato ob prihodu Tanje še izvajanje manevra X, ki ga nikoli do tega dne nisem resnično razumela. In nato čisto razsvetljenje, pa ne v smislu lepega in sončnega vremena, temveč v smislu osvojenega znanja in povezovanja posameznih delov manevra reševanja v celoto. In seveda smo vso to “tugo” od temačnosti, vetra in ledenice pregnali z zadovoljnimi obrazi, ki so pričali o tem, da je bil cilj dosežen, glave napolnjene z dodatnim znanjem ter prstiči z dodatno “vozlarsko” rutino.
In seveda je beseda tekla zlasti na temo aretiranja, “gardiranja” ne “retardiranja”, da si ne bi slučajno kdo ustvaril takšno predstavo, kot so si jo lahko mladeniči iz vrst nadobudnih plezalcev in šele dodobra vzhajajočih se zvezd, ki so nas lahko s skritim hihitanjem opazovali ob večurnem štrikanju v steni in brisanju zimskih pajčevin z vseh malih poličk, ki so bile dovolj udobne za postavitev sidrišč!
Popoldan je tako kljub vremenu minil v zelo poučnem in zabavnem duhu… in kot bi trenil z očmi je bilo tudi temu dnevu videti konec, ki pa je bil še posebej sladek. Kako zelo, vemo samo mi!
Ob koncu pa bi se zahvalila še vsem trem za optimalno izkoriščen popoldan. Miju za potrpežljivost in sposobnost večkratnega ponavljanja brez zavijanja z očmi. Poloni za junaško stopanje po maminih stopinjah in za promoviranje Lidlovih “baje” vrhunskih jogurtov tudi v ekstremnih okoliščinah. In pa Tanji za požrtvovalnost ob prostovoljnem javljanju za padlo soplezalko ter uvod v avtoritarni pedagoški pristop, ki narekuje smernice v alpinističnem izobraževanju!
Bilo je lepo! Kaja
