ŠAO VelenjeTemperature so se ponoči že cel teden držale krepko pod ničlo, nam pa so se zaradi tega že svetile oči. Še cepine nabrusimo, nato pa akcija.
Za petek smo se dogovorili, da se Alen, Pavel, Sergej in Mijo ponovno odpravimo proti Logarski dolini. Kaj bomo plezali niti nisem natančno vedel. Sumil sem, da bo fizično težje, daljše in bolj zahtevno od sredinih “uvodnih” slapov. Zapeljali smo se mimo Rogovilca, potem pa v desno proti grapi, ki vodi proti Raduhi. Za cilj smo si izbrali oba slapova v Suhadolskem grabnu / Rebrski grapi, 3/4, skupne višine 265m, 90°+/50..80 stopinj.
Sprva premagamo nekaj kratkih lednih skokov s plitkim naklonom in prispemo do vstopa v smer. Se navežemo, potem pa na delo. Ne vem zakaj, ampak led se mi je tukaj zdel nekako drugačen. Prvi raztežaj je bil dolg, slap lepo zalit v enem kosu, plezanje preko kaskad je šlo relativno hitro.
Alen v prvem raztežaju
Nato zavijemo levo čez dva skoka tankega ledu s 70° naklonom in nadaljujemo nekaj deset metrov pohodno do naslednjega čudno nagobanega raztežaja. Kvaliteta ledu in pogoji za plezanje so se sproti spreminjali, vendar ne na boljše. Nekje v višavah nad nami se je bohotilo ključno mesto spodnjega slapu: 90 stopinjska nekaj metrov visoka ledena zavesa. Kako jo bom zlezel nisem vedel, pa tudi videti nisem uspel kako so jo preplezali pred mano. Bila je kakšnih petdeset metrov višje in malce odmaknjena nazaj. Vendar, če se v kopni skali znajdem, se bom upam tudi tu, si rečem.
Navpična zavesa visoko nad nami
Slap je dobival v smeri proti pokončni zavesi vse bolj čudne oblike, kot bi bil leden vosek nakapan iz neba. Ponekod je bilo bolj varno samo zatikati cepine. No, končno prilezem do ključnega mesta in ni bilo druge kot v napad v navpičen led. Kljub njegovi poroznosti cepini še držijo, nekje na sredi pa iz zavese odleti premalo zabita desna noga. Še vedno visim na obeh cepinih in levi derezi sredi navpičnice. Na vrhu zavese bi človek pričakoval položen teren, a sem se pošteno uštel. Namočen led z naklonom 80° nad zaveso, je povsem premočil debele rokavice. Na srečo je bil do izteka tega spodnjega slapu samo še en raztežaj.
Ključno mesto gornjega slapu
Čez debla oblita z ledom, se prebijamo do vstopa v zgornji slap. Že ves čas sta Alen in Pavli omenjala svečo. Da bo to ključno in tudi najtežje mesto obeh slapov, nisem dvomil. Da pa bo imela sveča negativni naklon, pa je bilo presenečenje. Že nekaj meterski dostop do sveče je bil zaradi velike poroznosti ledu kar “zabaven”. Kot bi plezal po orgljicah iz tankega stekla. Kako zlezti zelo krušljivo malce nagnjeno svečo pa je poglavje zase.
Nagnjena in krušljiva sveča
Prej premočene rokavice so v pol ure na tleh povsem zamrznile. Stisnem jih med nogami in na koncu pohodim, da se ukrivljeni kamniti prsti zmehčajo in velika napaka: nataknem jih nazaj na tople roke. Rezervnih tankih nisem upal uporabiti, kajti če v krušljivi sveči odletim s pretanko zaščito na rokah, se mi bo hudičevo slabo pisalo. No, namesto tega, že na polovici sveče zaradi te napake nisem več čutil svojih prstov. Stiskam zobe in skoraj izključno s palci in dlanmi držim cepina. Roke na srečo visijo na paščkih, drugače bi z povsem ozeblimi prsti, na tako zehtevnem delu, lahko kar zaključil.
Pavel v boju
Končno se prebijem čez nadvse “zabavno” svečo. Ampak, večje težave so se nadaljevale tudi nad njo. Led je bil vse tanjši in tanjši. Nobenega zabijanja več, samo zatikanje v upanju da ne odletiš.
Nad njo pa nič boljši led
Ko se priplazim do sidrišča, zamrznjenih rokavic skoraj nisem uspel dobiti iz že sivih prstov. Namočim jih v sneg, ledeno vodo .., nič ne čutim! Pavli, stoječ na eni sami nogi me celo večnost preganja naj že prepotegnem vrv, jaz pa enostavno nisem mogel nič. Samo zobe sem stiskal, tako hudičevo je bolelo. Ko se mi roke končno “vžgejo”, dobim očutek v prstih nazaj in takoj rešiva vrvni problem. Tudi neznosna bolečina do izteka naslednjega raztežaja popusti. Na vrhu sledi še po opičje viseč izstop iz kamnite grape – pod deblom obešeni s cepini, in smo na konju. Čestitamo si, pa skupna fotka za spomin, nato pa dolg sestop po brezpotju.
265m slapu v Suhadolskem grabnu / Rebrski grapi je po nekaj krepkih urah za nami. Spodnji del je bil prebavljiv, zgornji pa po besedah vseh, v stanju na kakršnega smo naleteli mi, ni za normalne. Tole danes ni bilo od muh! Ne toliko zaradi večjih fizičnih naporov, bolj zaradi tehnične zahtevnosti ne povsem zgrajenega gornjega slapu. Ja, pa tale kratka a zanimivo nagnjena sveča verjetno vsakomur ostane v spominu …
Kljub vsemu, nove izkušnje, super družba, in bilo je kot vedno: odlično!
Mijo Kovačevič – Mičo
