ŠAO Velenje
Novo leto je minilo kot bi pihnil. Hribi so že pobeljeni, v gorah je pravi sneg, jaz pa prisilno v postelji preganjam vročino, viruse gripe in tratim čas z gledanjem televizije. Jezilo me je tristo na uro, kajti zaradi tega, zadnji mesec v letu ni bilo niti ene resne zimske ture. Tudi običajni novoletni vzpon na enega izmed vrhov je odpadel. En dan pa zazvoni telefon. “Srečno, zdravo in uspešno novo leto …, si se že kaj porihtal ??”, sprašuje Pavel.
Oj kako sem bil vesel tega klica, kot da sem čutil kaj ima “za bregom”. “Bi šla v Logarsko plezat slapove? Imaš vso opremo?” so bila Pavlova naslednja vprašanja. Hm, počutil sem se , kot bi mi podaril ne vem kaj. Točno je vedel da mi nekaj manjka, zbezal me bo iz dolgočasne hiše in štirih sten, ki sem jih imel že poln pisker. “Šla bova plezat lažje slapove ..”, pravi.
Že že, ampak jaz še nisem nikoli ledno plezal, tehniko tovrstnega plezanja sem obdelal le teoretično, kako bo v praksi, pa nimam niti najmanjše predstave. Še vedno so mi rojile po mislih razne fotke in poročila groznih nesreč izpred nekaj let, ko se je ubil najboljši avstrijski ledni plezalec v sveči, pa nezgode naših.. Ledno plezanje sem kot ziheraš podzavestno povezoval z najnevarnejšim početjem v alpinizmu. Po drugi strani, pa me je pošteno vleklo v to, meni povsem novo področje. Sedaj še toliko bolj, kajti če se lahko na koga zanesem, potem je Pavli tisti pravi. On natančno ve koliko zmore moja polomljena hrbtenica in prsti.
Končno je prišla dogovorjena sreda. Že ponoči sem razmišljal kako mi bo šlo. Ali bom sploh dovolj močan za varno zabijanje cepinov in derez v trd led. A me bo zeblo, bodo prsti preživeli ves ta hlad? Strmine se nisem niti malo bal, le občutek nelagodja zaradi pomanjkanja izkušenj v “gladkem” terenu, je bil prisoten.
V resnici sem se prvih ur lednega plezanja zelo veselil. Končno bom premagal tisti svoj “Ne!”, ko sem si pred leti rekel, takole poškodovan, ledno že ne bom mogel nikoli plezat, je preč riskantno.
Postavljen pred dejstvo, naredim sidrišče, zabijem cepin prvič, drugič. tretjič … No ja, moški s tem očitno nimamo večjih težav. Varujem Pavla, da napelje prvi raztežaj, pospravim štartno sidrišče in se spravim do ledene stene. Cepine v slap, kaj bodo pa dereze rekle, to je bilo naslednje vprašanje. Namreč, cepini so bili še nedolžni, prav tako tele “rezervne” dereze, pa čevlji, pa plezalec ki se je pred naoljenim in pokonci postavljenim raztežajem počutil kot osnovnošolček … Kopica vprašajev je rojila po glavi. Naredim previdno prvi gib navzgor, pa drugi in tretji. Roka zamah, druga, oči dol pa noga ena in druga. Madonca, saj tole gre veliko lažje kot sem si predstavljal.
Zlezeva vseh 120m, si čestitava, sestopiva in se odpeljeva naprej v nekoliko težji slap. Obdelava tudi tega, čeprav je v vrhnjem delu iz prebitih lukenj kar sikalo. V strmem raztežaju sem bil tu “bombardiran” z različno velikimi kosi ledu. Zimska, “pilotska” čelada se je odlično izkazala. Za prvič tu in tam nelagodni občutki med plezanjem po tankem ledu, vendar kaj kmalu pogruntaš kje je varno zabijati/stopati in kje ne. Na vrhu narediva “abzajl” v par raztežajih, v izteku srečava še domžalčana, ki sta lezla sosednja, težja slapova. Potem pa počasi proti domu.
In na koncu, ne moreš mimo zaključka o plezalni turi, ki je v enem dnevu razblinila dolgoletne strahove in izničila vprašaje, v en sam prah. Ne, ni me zeblo niti malo. Ni me bilo strah, sploh pa ni bilo težko in hudo naporno. Na koncu, zvečer nisem čutil zategnjenih mišic ali običajne plezalne utrujenosti (to je v minimalni dozi prišlo za mano, naslednji dan). Bil je le izjemno prijeten občutek, ki je klical po: še, še in še! Tako z užitkom kot sem plezal ta dan, že dolgo nisem. Sedaj povsem razumem Sergeja, ki je pred letom dni, z žarečimi očmi razlagal kako fino je, ko vsako zimo “tolčeta” večinoma slapove.
Je že tako, kdor ne poizkusi, nikoli ne okusi.
Mijo Kovačevič – Mičo
