ŠAO Velenje
Inštruktorji Šaleškega alpinističnega odseka so nas tečajnike alpinistične šole ŠAO 2011/12 prvič peljali v Paklenico.
Prvo jutro smo se zbrali na dogovorjenem parkirišču v kanjonu, kjer smo od Alena dobili vsa potrebna navodila. Najprej nas je razdelil v tri skupine za preverjanje. Inštruktorji so preverili naše znanje vozlov, nato pa smo se odpravili na
delovišče pod stene, kjer smo imeli različne delavnice. Alen je demonstriral manever spusta po vrvi na Sergejevi delavnici.
Na naslednji delavnici, za katero je kasneje skrbel Mijo, smo spoznali manever samoreševanja – vzpona po vrvi. Pavli je imel delavnico nameščanja vmesnih varoval. Tu smo se spoznavali z različnimi klini, jim poiskali primerne razpoke in jih poizkušali zabijati ter tudi izbijati. Na tej delavnici smo spoznali tudi metulje, zatiče in njihovo uporabo ter nevarnosti. Razdelili smo se v skupine in pričeli z delom na delavnicah. Med tem so tisti, ki so bili prosti šli plezat svojo prvo večraztežajno smer. Ker se je vse dogajalo v živo, je prvi pester dan minil zelo hitro.
Naslednji dan je bil namenjen spoznavanju nekoliko daljših in zahtevnejšh večraztežajnih smeri. Zjutraj smo se ponovno zbrali na parkirišču, kjer smo se razdelili po navezah. Nekoliko so nas pomešali med sabo, nam dodelili druge inštruktorje ter nove smeri. Jaz naj bi plezal skupaj z Alenom in Sanelo, naša prva smer pa je bila Celjski stup (5a, 150 m). Vzeli smo potrebno opremo in se odpravili. Že kar takoj po nekaj metrih me je izdala trema, padla mi je koncentracija in spodrsnilo je. V hipu sem se moral zbrati, se ponovno pripraviti in dati res vse od sebe. Pri vsem tem mi je veliko pomagala Sanela. Vse skupaj je opazoval Alen, ki nama je s Sanelo kasneje pokazal še sidrišče, kjer so uporabljeni štirje klini.
Po Alenovi zamisli smo se odločili še za Lidijino smer (5a, 90 m), kjer so se nam pridružili še trije člani odseka. Alen je bil vodeči plezalec in je uredil drugo sidrišče, nato sva začela plezati midva s Sanelo. Pri tem je malce “zašla” iz smeri. Ko sva nekako prilezla do Alena, je Sanela naredila svoje sidrišče sredi stene, da sva lahko midva varovala ostale plezalce, ki so prihajali za nami.
Prav dober občutek je bil takole viseti stran od stene. Smer smo nato z Alenom nadaljevali na rob grebena Nosoroga, ostali trije plezalci so se »abzajlali« iz sidrišča malce nižje. Mene je bilo pred spustom kar strah, morda je bilo prisotno nezaupanje v vrv, oziroma celoten sistem, pa tudi trema. Sanela se je smehljala… Na koncu, preden sem začel s spustom, sem se smejal tudi sam. Spustil sem se čez steno in ponovno se je pojavil fenomenalni občutek. Prekrasni so bili ti občutki, kajti vse to sem počel prvič.
Resnično upam, da ste na taboru uživali tudi ostali tečajniki.
Hvala inštruktorjem in ostalim članom odseka, da so nam predali svoje znanje in vse zelo dobro organizirali. Naše doživetje se je naposled končalo v nedeljo popoldan, ob sončnem zahodu in analizi na obali.
tečajnik Janko Goljat
foto: Mijo Kovačevič
