Kakršen začetek, takšen konec

Torek 15.11.2011 je, lep sončen dan, grem na sprehod misli me odnesejo na podaljšan vikend v Paklenico kjer smo tečajniki, pripravniki in alpinisti ŠAO uživali v različnih smereh. Pomislim, kje sem začel letošnjo večraztežajno kopno sezono plezanja in se spomnim na Osp. Pridem domov in v upanju, da bo za, pokličem Mijo-ta. Na veliko veselje je takoj za akcijo. Uskladiva še podrobnosti za odhod naslednji dan.

V sredo je Mijo pri meni že pred sedmo, zunaj kaže minus sedem stopinj. Le kam se midva odpravljava .. V Ljubljani odloživa dva, ki morata danes delati, midva pa lepo naprej proti Primorski. Končno se prebijeva iz Ljubljanske megle, temperatura pa le počasi raste. V Kozini je že pet stopinj seveda v plusu. Da ne bi bila prekmalu v Ospu, se ustaviva še na toplem napitku na črnem Kalu. Na parkirišču v Ospu je že prijetnih deset stopinj, prav tako v plus. Naloživa nahrbtnika na rame in hop že hitiva pod steno. Ugotoviva, da bi bilo pametno naslednjič prinesti s seboj škarje za trnje in tudi kakšna manjša žaga bi na dostopu prišla prav. Pod steno preloživa vso plezalno opremo na sebe, pripraviva sidrišče, kar na drevesu in že se Mijo požene v prvi raztežaj, ki pa ga je bilo potrebno, kar se da previdno preplezati zaradi naloženih skal in podora v njegovem izteku. Ker je v tem raztežaju samo en svedrovec je Mijo opremil nevarnejše skoke še z nekaj metulji. No če se nisva ogrela v prvem, sva se zagotovo v drugem raztežaju. Tu pa je že malo težje, svedrovci so, a ne tako blizu kot bi si jih želel.

Zato pa je poplačan trud na sidrišču, ki si ga lahko urediš kar na drevesu in lepo čakaš na soplezalca. Naslednji raztežaj je bil zelo gladek, pa ne vem ali zaradi števila plezalcev, ki plezajo to smer ali pa temperatura ni več primerna. Ampak kjer je volja je tudi moč, pa sva priplezala na sonček. Zadnji raztežaj je morda za nijanso lažji, samo na izstopu bi si človek želel kakšno »šalco« za izstop iz smeri, potem bi bilo že kičasto.

Privoščiva si malo daljši oddih na sončku s pogledom na morje in Mijo kljub razpršenim meglicam napravi par fotografij, seveda z okolico pod nama. Sedaj sledi samo še poslastica dneva – večraztežajno lebdenje v zraku nad Ospom, seveda na vrvi. Kdor še ni okusil to, sploh ne ve kaj je pravi »obzajl«. Tako sem verjetno za letos zaključil z večraztežajnimi kopnimi smermi.

Sledila je samo še dolga vožnja domov in lepi spomini na lepo smer.

Plezala sva: Mijo in Igor G. / ŠAO
Osp – Medo; VI/IV-V (5c), 110m, 2h 40min