Raduha

Na sobotnem plezanju v Kotečniku pade ideja, kaj če gremo jutri plezat v hribe? Klavdija pove, da ima v načrtu že dve drugi akciji, zato ostanemo mi 3je, Alen, Tadej in Tanja… Zvečer se slišimo še za potrditev načrta in nekaj do šestih, v nedeljo 22.6.2008, že drvimo proti Raduhi.

Obeta se nam sončen, vroč, izredno lep dan. Ob vstopu pred kočo na Loki , nas pozdravljajo krave in biki, ki se namakajo v »baje« zelo zdravilnem zajetju vode, ki vsebuje ogromno blata. Pri koči nam rezgetajoč pozdrav namenijo tudi konji in že sopihamo proti Durcam. Občudujemo lepote narave, gozdove, ki jih imamo na dlani in se pogovarjamo o orientaciji.
Prispeli smo do cilja. Na Durcah se preoblečemo, pripravimo vso potrebno opremo, nahrbtnike skrijemo v borovce, saj je celo pobočje poraščeno z njimi. Alen pove, da bomo plezali v severni steni Male Raduhe. Plan je takšen, najprej Smer čez plošče, Zagorčeva, ZZ in Originalna. Pa da vidimo, kako zgleda plezanje v naših slovenskih hribih. Kot tečajnica nimam nobenih izkušenj s plezanjem pri nas. V Paklenici se mi je zdela stena zelo lepa, kompaktna, tukaj pa…..? Pravijo, da je bolj krušljiva. In res je tako.

S tem problemom se srečamo že pri vstopu v Smer čez plošče. Korošci to smer imenujejo Platke. Ocenjena je z V-/IV 150m, za njo smo porabili uro in pol. Sama smer je zelo lepa, malo bolj strma a vendar odlična skala. V zgornjem delu smeri lahko občuduješ kapniško tvorbo Knežji kamen. Sestopili smo čez borovce na planinsko pot in zopet hitimo proti prelazu Durce. Alen naju pelje proti Zagorčevi smeri, ki je ocenjena s V+/V 130m in smo jo preplezali v dveh urah. Ta smer se mi je zdela izredno zahtevna, verjetno tudi zaradi tega, ker se mi je pri stopu na skalo odkrušil kamen in evo, Tanja že leti kakšen meter ali dva. Sliši se malo, a ko z vsem telesom podrgneš skalovje in si v čakanju kje boš pristal, se ti zdi padec zelo dolg in trenutek večen. Tadej me sprašuje, če je vse v redu? Povem, da nič kaj resnega ni, ampak vseeno malo boli. Najslabše jo je odneslo koleno. Nekaj prask in to je to. Tedaj razmišlja koliko poguma premore Alen, ki v vodstvu napeljuje smer. Midva s Tadejem bova že preplezala zadaj, tudi če bo par takšnih zdrsov in prask. Ko plezaš v vodstvu, si takšnih zdrsov ne smeš privoščit! Razmišljam dalje, kako pomembna je vsaka beseda, ki nam jo razlaga inštruktor. Glej kam stopiš, preveri vsak oprimek, v sidrišču se drži pravil, ki so bila podana za varovanje. Se mi zdi, da včasih nasvete jemljemo čisto prelahko. Že tolikokrat slišana stvar, se ti najbolj zasidra šele takrat, ko jo z lastno izkušnjo doživiš. Ampak, v alpinizmu se je bolje učiti iz napak drugih, tvoje te lahko stanejo. No, jaz sem jo na srečo odnesla samo s praskami.

Po tejle smeri že čutimo rahlo utrujenost, odpravimo se na kosilo k našim nahrbtnikom. Vsak ima svoj sendvič in naredimo degustacijo salam, sirov, paprik, za sladico pa še takšno in drugačno čokoladico za obnavljanje moči. Slaba ura počitka nam da novih moči in že smo pripravljeni za nove podvige v prelepem dnevu in dobri družbi. Napotimo se v smer ZZ, ki je baje lepa in priljubljena. Ocenjena z IV+/IV 120m, plezali smo jo nekje dve uri. Alen pove, da je prvi raztežaj lahek in jo lahko napeljem v vodstvu. Sedaj sem sama v steni, odločiti se moram ali levo ali desno,iščem najboljšo možno pot, iščem svedrovce, ki so v barvi skale in se kar zlijejo z njo, da včasih stojiš zraven njega, pa ga ne vidiš. Ni tako enostavno, ne. Je pa občutek, ko prideš na varovališče lep. Premagal si nekaj, skalo, samega sebe…ne vem. Pusti ti zadovoljstvo. Srednji del smeri prepleza Alen v vodstvu, zadnji raztežaj pa napelje Tadej. Tudi za njega je to čisto nova izkušnja. Sestop je zopet čez borovce in še zadnja smer danes, pa gremo domov.

Na poti proti steni srečujemo planince, s katerimi se pogovarjamo. Vsi se nekak čudijo našim plezalnim podvigom. Starejša gospa pripomni, da za noben dnar ne gre gor plezat. In ji razložimo, da mi tudi ne hodimo gor za noben dnar, ampak za užitek. Sto ljudi, sto čudi. In že smo zopet pri novi smeri, ki jo začne napeljevati Tadej, do prvega sidrišča. Sedaj smo že res utrujeni. Koliko heca in smeha je bilo čez dan, sedaj smo vsi bolj redkobesedni, saj nam je utrujenost pobrala nore misli. Alen nato nadaljuje čez nek čuden kamin, ves moker in kar nisi vedel kako bi se postavil, da bi bilo najbolje. Zadnji raztežaj pa lahko napeljem zopet jaz. In to je naša zadnja smer danes, Originalna. Tako, sežemo si v roke,si čestitamo, vsi zadovoljni, da smo preživeli en lep plezalni dan v naših gorah. Še na gamsu se ustavimo v koči na Loki. Tukaj nas oskrbnik koče lepo postreže, skuha dobro kavo in nam naloži svojo zgodbo življenja, ki pa ni tako vesela kot je naša. Zato smo jo hitro popihali v dolino.

Tanja

P.S.: Slike sledijo