Trije na Triglavu

V soboto smo se Tom, Tanja in Jure odpravili proti Triglavu. Po poti smo prehitevali polne avtobuse planiških navijačev, na srečo pa smo se ob petih zjutraj še izognili gneči. Ob 6:30 smo štartali s Turkovega rovta proti krnici za Cmirom, smuči je bilo treba nesti do snega kakšne pol ure.

Preko Begunjskih vratc in mimo Staničeve koče smo pot nadaljevali proti vznožju Malega Triglava. Za pristop na vrh smo potrebovali dereze in cepin, mestoma pa je bil dostop na vrh kar zoprn, saj je snega malo, tako da je treba ponekod z derezami stopiti tudi na skalo ali pazljivo zapičiti prednje zobe v tanek požled. Na vrhu smo bili okrog 13. ure, dan je bil prekrasen, brez oblačka in le z malo vetra. Sestop nazaj proti Kredarici je bil še malo bolj zoprn, kot vzpon proti vrhu, saj smo morali vse kopne dele in ledne plošče zdaj preplezati še v sestopu.

Na Kredarici smo si privoščili zasluženo pivo in se naužili še zadnjih sončnih žarkov, nato pa za Cmirom odsmučali v dolino. Poznopomladanska popoldanska smuka ni bila kaj posebnega, zgoraj je bil sneg že pomrznjen, v srednjem delu je začela nastajati skorja nad južnim snegom, v spodnjem delu pa je bila ena sama čofta. Po snežnih jezikih med borovci smo odsmučali še zadnji del spusta, naložili smuči na nahrbtnike in sestopili v vrata. Po dvanajstih urah smo turo zaključili pri avtu.