BUTNSKALA IN ALPINIZEM

Pred kratkim sem v trgovini srečala soseda, ki ga očitno dražijo objave gorskih potepanj in adrenalinske fotke iz plezarije. Povabilu na kavo je sledilo zasliševanje in prepričevanje, da je to vendar zelo nevarno početje in naj se raje držim kje nižje, bolj na varnem. Moj odgovor, da je plezanje fajn rekreacija in da je alpinizem super zadeva za sprostitev, ga je še bolj podžgal. V zadnjem času je namreč bilo možno zaslediti več novic o nesrečah in reševanjih v gorah in res ne ve, kaj hudiča nas ”norce” žene v tako ekstremna početja. Tudi moja pripomba, da je od alpinizma še bolj nevarna vsakodnevna vožnja po naših slabo vzdrževanih cestah, polnih nevarnih voznikov, ga ni prepričala.

Če začneš s plezanjem in hribolazenjem šele v zrelih letih, verjetno vsak sosed, ki ni vajen, da odslej letaš okoli s čelado in polno bojno opremo v rukzaku, najprej pomisli, da ti v glavi nekaj ne štima. Za laike je verjetno alpinizem podoben tragi-komični burleski Butnskala, alpinisti pa butnskalcem, ki se iz čiste ”zafrkancije”, za sprostitev in boljše počutje butajo z glavo v skalo. Butanje z glavo skozi zid naj bi bila parodija na današnji čas, ko imajo nekateri polno rit vsega dobrega in iščejo vedno nove izzive za doseganje svoje dnevne doze adrenalina.

Kot pri vsaki stvari je tudi v hribolazenju važno, da vsak dela to, kar ga osrečuje, a seveda po pameti. Če se nekdo bolje počuti med sprehajanjem po bližnjih kucljih in ga to sprošča, tudi prav. Če pa iz doline raje pogleduje po vrhovih in išče višje cilje, naj to počne s strastjo. Leta pri tem sploh niso važna, pomembne so želje. Ni pomembno, kaj in koliko nekdo prepleza, kako hude vrhove osvoji. Ni sramota kdaj tudi obrniti, če znaš presodit, da razmere niso prave.  Ko nekaj počneš z razlogom, se družiš z istomislečimi in stvar postane naenkrat čisto običajna in sploh ni več važno, kaj si ostala javnost ”normalnih” ljudi misli o tem. Tako se raje z temi taisto mislečimi odpraviš na raziskovanje v naravo, ali pa kak večer ob pivu podoživljaš skupne ture in načrtuješ nove vzpone.

V moji kratki hribovski karieri se je že nabralo nekaj izkušenj in zanimivih zgodbic. Januarja nas je zima obdarila z mrazom kot že dolgo ne in treba je bilo čim bolj izkoristiti ledene razmere. Slapovi so bili po pričevanjih vsi po vrsti lepo narejeni in tako smo vsak prosti dan podobnomisleči ledoljubci brzeli proti Logarski, naši najbližji destinaciji. Med delovnimi dnevi smo že načrtovali naslednji naskok na led, brusili cepine in dereze ter sušili premočene štrike.  Vsem navadnim smrtnikom se gnusi že sama misel na zmrzovanje v ledu, kaj šele plezanje po ledeni vertikali, pa saj se tudi vsak normalen vsega hudega, pa tudi mraza, enkrat navadi. Glede na to, da spadam bolj v skupino zmrzljivcev, se moram pred tako zimsko turo sama sebe prepričevati, da je ledno plezanje vendar lahko zelo zabavno, četudi ti med čakanjem na štandu premočene rokavice že zmrzujejo na rokah, gurtne in kompleti stojijo pokonci, zmrznjena vrv pa trda kot kamen. Ta in vse naslednje vikende je bila Logarska z okolico oblegana, že ob cesti od Solčave dalje je bilo vse zaparkirano, v manjših slapovih ob cesti pa dren. Očitno bo danes tu vsaj pol Slovenije, ali pa vsaj pol našega odseka.

Tako sva z Mijom tisto mrzlo nedeljo na hitro spakirala opremo in proti Logarski. Ker sva imela zjutraj še nedokončane posle, sva parkirala pred hotelom Plesnik šele malo pred poldnevom. Ravno dovolj časa, da probava še Palenk, mogoče bo drug teden že prepozno. Po uvodnem vikend paketu prejšnji teden v Kaskadi in Avtocesti bo tole ravno prav sedlo. Gužva na parkingu je pričevala, da bo v slapu verjetno ravno tako gužva, treba bo pohitet. V naglici si nadeneva pasove in vso ropotijo, zaklenem avto in akcija!  Čaki mal, Mijo, kje so pa moji cepini!? ”Ja kak to misliš, moji al tvoji cepini?” mu ni nič jasno. Naenkrat je bilo vse jasno, moji so ostali doma, oziroma en par cepinov nama je manjkal. ”Kaj zdaj, ja nič, greva domov po cepine, bemti.” sva jezna oba. Malo se še obirava in prestopava okoli avta, opazujeva zadovoljne obraze okoli, ki so očitno ta dan zgodaj vstali in že opravili en ali dva lepa vzpona. GRS-jevci so imeli vajo v Solzi in so že pospravljali opremo. Pristopi znanec reševalec, izmenjamo par besed v stilu, o lejga tebe, tud prišel led probat? Ko sliši najino zgodbo o nesrečnih cepinih, se namuzne, takoj za tem nama njegova soplezalka že ponuja svoj par cepinov na posojo. Super, zdej nama ni treba naredit še dodatnih kilometrov za en sam vzpon. Mimo pride drug reševalec, kolega z odseka, ki se je po delovnem dnevu že odpravljal na kosilo, seveda ko sliši najino štorijo, takoj ponuja svojo opremo. Hvala bogu, da so še dobri prijatli na tem zmešanem svetu!

Končno sva pod slapom, levo gužva, desno gužva, zgoraj že vsaj tri naveze, na razgledišču pa se pasejo z očmi radovedni turisti, katerim je pogled na plezalce prava predstava. Izbereva desno varianto in zaobideva skupino, ki je imela na platoju ledni tečaj. Očitno je ravno tu danes pravi plezalni poligon. Mijo je hitro na vrhu prve kaskade, mene pa že rahlo nohta v roke, zato začnem z vso močjo udrihat po trdem ledu. Najprej gre kar dobro, po parih zamahih pa cepin obtiči v ledu in noče ven, bolj ko vlečem na vse strani, sploh se ne premakne. Od spodaj me gleda inštruktor s skupino začetnikov in se smeji. Nazadnje le uspem in nadaljujem, pa se zgodba ponovi še parkrat do vrha. Prilezem na ploščad, kjer me čaka na štandu soplezalec čisto zaskrbljen: ”Ja kaj se je pa zgodilo? Sem mislil že prit dol pote!” Komaj mu razložim, da je s temi cepini nekaj narobe, ali pa jst ne znam več zabijat, al ka? Ziher so na frišn nabrušeni! Mijo se smeji : ”Ne ne, bolj na rahlo moraš, z občutkom!” Naprej je šlo malo hitreje, očitno smo se s cepini že bolje razumeli. Po sestopu se odločiva na hitro še za levo varianto, zdaj gre navzgor kot namazano, tako sva še pred temo spet pri hotelu in na toplem srebava vročo čokolado.

Naslednje dni mraz ni popustil, sledi seveda nadaljevanje serije slapov, v soboto padejo Ivovci, uspeva prikrempat celo do zgornjih, kjer se razprostira čudovita široka zavesa s trdim ledom. Naslednji dan pa v Suhadolca, ta je malo bolj konkreten, še Mijo rahlo dvomi, če mu bo uspelo zlezt čez svečo. Greva probat, do kam bo šlo. Če bo led tak kot včeraj, bo vredu, tudi stope so verjetno že narete, sam zatikat je treba v luknje. Ne vem, če s temi besedami bodri sebe ali mene.

Spet gužva že od podna, v raztežajih se izmenjujemo z navezo Hrvatov, do zavese gre gladko, tam čez pa se je bilo treba malo pomatrat. Na štandu me prehiti simpatična plezalka („Gozdna“) z dolgim črnim repom. Vpraša, če lahko gre naprej. Itak, zgleda zelo suverena, brez težkega rukzaka, za pasom pa eno gurtno in vponko. Popika nazgor in čez zaveso gladko, kot bi se sprehajala po sosedovem bregu. Bemti, mi se pa takle matramo, ne vem, če bom kdaj sploh tko obvladala. Črna mačka z nabrušenimi krempeljci, so potem vsi komentirali.

Po informacijah iz prvih ust zgornji del ni plezljiv, pa sva šla vseeno pogledat svečo, iz katere se je res že cedilo. Markantna stena in konkretna naklonina, da te že ob pogledu stisne. Baje so jo še dva dni nazaj plezali, zdaj je pa samo še za okras.

Po seriji slapov mi ledno plezanje postaja vedno bolj domače, celo zelo všečno. A kaj, ko zima ne traja večno. Komaj se človek malo navadi na mraz in led, že je vsega lepega konec. Bo res spet treba čakati do naslednje sezone? Na srečo je alpinizem zelo širok pojem in bo vmes še marsikaj zanimivega za počet. Če že ni dovolj snega za turne, gremo pa kako grapo povohat.

Mala Mojstrovka vabi, grap v vzhodni steni kolikor hočeš, cesta na Vršič je spucana, snežne razmere pa bolj za silo. Do stene se prebijava po neshojeni poti med borovci, sneg se vdira in vlečeva drug drugega iz lukenj. Pogled na steno in grape pove, da je v zgornjem delu povsod bolj kot ne suša. Tehtava situacijo in se le odločiva za prvo levo, Butinarjevo, čeprav zgleda prehod zgoraj okoli skalnega skoka vprašljiv. V začetnem delu je sneg ravno prav trd za pikanje, zgoraj pa postaja vedno bolj sipek. Obvoz okoli skalnega skoka diši po adrenalinu, skala je prekrita s tanko plastjo leda, okoli pa sam krš. Pametna odločitev bi bila varovanje, samo kam namestiti v takem svetu?  Mijo se naveže, začne krempat po njivi in upa, da bo zgoraj našel kaj pametnega za štand. ”Če mi zdrsne, pa samo vrži štrik v desno in se umakni!” Ideja mi ni ravno všeč, a druge možnosti ni. Uspe prilezt čez skale, naprej prečnica v desno po sipkem snegu zgleda še bolj riskantno, končno najde majhen macesen za silo primeren za sidrišče. Zdaj se navežem in komaj začnem napredovat, se mi noge začnejo čudno zatikat. Desna dereza se odpne in visi v zraku, pa ravno zdaj v najbolj nemogočem delu. Napoči tisti znan trenutek, ko se spet znova sprašujem, kaj hudiča počnem tukaj, ko bi lahko sedela lepo doma na toplem in srebala dišečo kavico. Panika me grabi in možgani delajo na polno. Probam se nekako postavit na drugo nogo in zazihrat s cepini, kar je v tem razpadajočem terenu skoraj nemogoče, po parih poskusih končno namestim derezo na čevelj vsaj približno stabilno za napredovanje. Šele pri macesnu si oddahnem in zategnem derezo. Tudi Mijo je vidno vesel, da mi je uspelo, verjetno pozna občutke te. Zgoraj je teren položnejši, vendar se mehek sneg vdira, do izstopa se vseeno raje varujeva glede na preživelo izkušnjo, pa še lažje je štrik za sabo vleč, kot pa nosit.

Na grebenu proti Mojstrovkam srečava par turnih smučarjev, eni gor drugi dol, vsi pa s smučkami na ramah, saj je snega premalo za lepo smuko. So pa optimisti, skoraj tako kot midva!  Navzdol namreč nameravava po Pripravniški. Tako bova imela dve muhi na en mah oziroma dve grapi v enem dnevu. Iz grape ravnokar prilezeta dva starejša entuziasta in povesta, da je spodaj v žlebu kake tri metre skale za preplezat. Na vrhu se obrneta in že se spuščata nazaj po razritem snegu pomešanem s kamenjem in zemljo. Spet se mi povrne tisti občutek nelagodja in cmok v grlu postaja nadležen. Nad spodnjim skalnim skokom verjetno Mijo začuti, kaj se dogaja v moji glavi, in začne iskat prostor za varovanje.  ”Ja kakšen šniranc si pa zataknil okol te skalce?” Spet dvomim, če bo to držalo, vse skupaj zgleda bolj v luftu. ”Sam hopsat ne, pa bo!” me prepriča. Spustim se po vrvi čez kamin in spodaj ugotovim, da od tu sploh ne zgleda tako hudo. Ja seveda, tkole na varnem je lahko bit pameten, ampak bolje na vrvi, kot pa da me potem pobirajo po kosih v dolini.

Ravno pravi čas sva ven iz grap, popoldansko sonce je že zmehčalo sneg in na klopci na prelazu je prijetno toplo. Po snežišču počasi sestopita tudi dva oldtajmerja, ki sva ju srečala zgoraj. Povesta, da sta od zjutraj zlezla tri grape, gor in dol ter sestopila po normalki. Sploh ne zgledata utrujena, odvržeta stare pohodne dereze in cepine, ki zgledajo, kot iz prve svetovne vojne in se zadovoljno odpravita proti dolini.

Zima letos ni ravno radodarna s snegom in kot kaže razvoj vremena, do pomladi ni več daleč. Ker smo večina ne-penzionistov omejeni tudi s časom na proste vikende, bo mraz mimo, še preden se zares začnejo prave zimske radosti. Mogoče je bila tole še zadnja priložnost preden sneg dokončno pobere jugo in bodo okoli planinskega doma zacveteli zvončki in razgrajali turisti. Nič zato, skale se že grejejo za napad kratkohlačnikov in butnglavcev.

Karmen Perme