Memorial Marka Lihtenekerja

Kot da bi želeli prehiteti tekmo na Okrešlju smo se dežurni tekmovalni turni smučarji zapeljali na memorial Marka Lihtenekerja s kopico savinjskih, kranjskih in ljubljanskih turnekov (jezerani so svoj memorial že imeli) od Klemnove hiše proti Višarjem 11. marca ob 17 uri in 15 minut. Po poti Klemen obrne še neinformiranega Žiga v smer Višarje in tabletka nas prehiti pred ciljem. Vse ostale prijave je uredil Friko, po glasu sodeč Matija. Vse o rezultatih lahko preberete na Friko in PZS, tam so tudi slike… Slovenija ni imela nobenih stroškov s tem memorialom – tekmo. Tako, da ne morejo rečt, da se ne splača.

Meni se je po glavi vrtel filmček o skupni nabavi opreme 2005 – skitrabovih smuči pod Višarji s takratnim Markotom. On je nabavljal za Limo jaz za Acman. Bila sva v istem avtomobilu in šla sva še po smuči. Kar se tiče firm je bil avto veliko premajhen. Za 5 parov smuči pa je bilo prostora kolikor hočeš. Vmes je Marko klical Kozjekovo za nasvete o hrani za njegov vzpon na Everest tik pred zdajci. Menda mu je govorila o ogljikovih hidratih, Marko pa je vztrajno spraševal: katere gele naj vzame……ker je sedel na desni strani, varna vožnja ni bila v nevarnosti, čeprav ga je jezilo, da ne more do imena pravega gela. Smučke sva kupila in direkt na servis pod Višarji na montažo. Šraufi se še niso ohladili, ko sva še tekla po romarski poti s turno opremo kot se za tekmovalce spodobi. Turneki, ki so se po pameti vzpenjali so obračali na najin ropot. V delu, kjer sem ga še sledil se je eden od umaknjenih postavil v pozo s štoparco v roki ….. Saj veste, da naju to ni ustavilo, pognalo pa, mene vsaj za naslednji ovinek. Sonce na sedlu spravlja v bleščanje lepe gore na jugu, super pogled. Marko mi že pride naproti. Ni zlomil ne smuči ne palce, vesel odbrzi nazaj proti vrhu. Pred cerkvijo zbereva drobiž za sveče za Everest. Marko jih gre prižgat, jaz sem pa smuče ahtau – nove. Potem pa spust po smučišču. Skitrabovk ni bilo treba čakat (grejo kamor hočeš ne glede na to kam so obrnjene), kot prej Hagank, ki so zamujale, pozabljale, zamešale – stari stari model, znižan v Giga. In že sva se opeljala proti firmam pripravljena na nove vzpone. Marko je edini bil kadarkoli pripravljen oditi na smuči. Takih res ni več.

Marca na Višarjih je drugače, vendar v stilu – naša ta boljša v odsotnosti čist ta boljšga sta drugi in tretji – Markotova standardna uvrstitev vsa leta na domačih tekmah. Jezerane so štajerci Matej, Matic in še nekdo premagali na prvi dirki na Golteh in potem so bili dolgih 15 let, če ne še kakšno več, vedno jezerani ta prvi. Letos se je Klemen res grdo obnašal na Jezerskem, ker je zmagal. Prvi poraz Jezeranov po toliko letih. Fešta je bla super, ker je bilo že vse pečeno prej. Pa še nekaj se je zgodilo, v pomanjkanju tekem in manjših težavah Milana z rebri na Peci je na Vertikal race Stari vrh zmagal Štajerc Janko. Razlika v pikah po jezerski tekmi, kaže da je Janko zmagovalec slovenskega pokala 2011 v kategoriji nad 45 let (si je tud sam izračunal). Ali bodo zaradi tega jezerani organizirali še eno tekmo? Marko je včasih vozil na skoraj na vse treninge in tekme v svojem velikem kombiju polno nas turnekov. Janko ne vozi skoraj nikamor.

Tako se prerivam po srpentinah romarske poti navzgor, dohitm Jano in jo spodbujam, ker ne zagrabi, jo malo prehitim. To bolj prime – čez čas me prehiti nazaj. Na sedlu luna vleče iz tančice teme prekrasne gore na jugu – zdi se zelo simbolično. Za Jano si mislim, daj naredi dobro delo in jo spusti naprej, ker prihaja čas boginje in res ji ščitim hrbet na 4 sekunde. Hotel sem it pogledat, če Markotove sveče še gorijo. Na cilju pa gužva naših. Jedva do enga čaja, pa hiter dol spreoblečt, ker mraz leze skozi mokre slovenske barve dresa.

Marko je znal na izviren način vprašati Ivča: Kako dobiš 20 litrov minija (barve) iz avta? Ivč pravi: primeš za roč in jo postaviš ven. Marko: ne, če se ti razlije?

Boris