Urošu v spomin, Sušica

V torek 8. marca 2011 je bil tisti žalosten dan, ko smo se v Logarski dolini poslovili od celjskega plezalca Gračner Uroša – Curija, ki se je v preteklem tednu smrtno ponesrečil v grapi med Travnikom in Šitami. Na komemoraciji se je zbralo veliko alpinistov in hribovskih prijateljev. Njegov odsek z njim ni izgubil samo dobrega alpinista, ampak vedno nasmejanega Uroša, tudi svetlo lučko mlajšim generacijam.

V posvetilu so mu med drugim zapisali: “Dragi Uroš, če bi naša srca lahko govorila, potem bi jokala … Ker je težko doumeti tiste tri besede. Ni te več … Boli, da bi lahko kričali, ker nas spomini nate ogrejejo, a nam nato spet vrnejo praznino, ki je nastala v naših srcih. Ki jočejo za dragim in iskrenim prijateljem, nekje nad oblaki. Tvoj odsek, tvoji prijatelji.”

Že pred žalno slovesnostjo smo se odločili, da Urošu v spomin zlezemo ta dan en slap, verjetno zadnjič v tej zimi, saj se razmere v slapovih že poslavljajo. Kako to varno izvesti, smo se spraševali, kajti Uroševa nezgoda se je dotaknila tudi vsakogar izmed nas. Pa vendar, zbrali smo moči in se po komemoraciji odpravili proti Sušici.

Na vstopu smo bili hitro, ledu je v prvem raztežaju izgledalo da bo dovolj, le dokaj namočen je bil. Pravzaprav je že teklo po njemu. Prvi raztežaj je postregel z zanimivim plezanjem, na levi je bil led krušljiv in pretrd, voskasto nakapan, po desni pa mehak kot puter čezenj pa je tekla voda. Ledne vijake smo tokrat vrtali bolj na gosto saj je bila težavnost ta dan opazno večja kot lani, ko smo se skoraj sprehodili čezenj.

Drugi raztežaj po starem, nič posebnega. Pogled na tretji raztežaj pa je že od daleč buril duhove. Ali bo spet tako zabavno kot v prvem, je bilo vprašanje. Voda je tekla čezenj, vendar je bil tretji v celoti bolj homegen, nekrušljiv, mehak. Kljub temu da vijaki zaradi pretankega ledu niso šli povsem not, pravi užitek za plezanje, kar sta potrdila tudi oba varovanca na drugih koncih vrvi. četrti, lahek raztežaj pa sva s Pavlijem prepustila Boštjanu in Simonu, da se prvič preizkusita v vodstvu v ledu. Na vrhu seveda krepki stiski rok, oči pa so kar žarele. Tole danes ni bilo kar tako. Kljub njuni izredni plazalski moči, malce navite mišice iz prvega raztežaja bodo kmalu pozabljene.

Med povratkom domov smo žalostni opazovali luknjo v Palenku, pa Kaskakda se je v teh nekaj urah podrla. Kot kaže se zima v slapovih zares poslavlja.

Mijo Kovačevič – Mičo

Lezli smo:
slap Sušica; WI (V) 90st./60st., 150 m