ŠAO Velenje.. dan, ki smo se ga vsi bali, se ga na vse preteke otepali, se mu poskušali izogniti, a na koncu smo le zbrali pogum in odšli na bivakiranje, tečajniki, ki se v tem letu šolamo v alpinistični šoli Šaleškega odseka.
Ob 17. uri smo se dobili v Velenju in z velikimi pričakovanji ter prepolnimi nahrbtniki odšli proti Logarski dolini. Jasno nebo in temperature pod lediščem,
so obetale mrzlo noč v bivakih in veliko »stiskanja«. Po dobri uri hoje, smo prispeli do razcepa, kjer je nekaj srečnežev odkorakalo proti koči. Tečajniki pa smo odšli še nekaj korakov naprej in spoznali naše domovanje v snegu, skalah, med vejami borovcev….
Hitro smo prijeli za lopate, cepine, veje in si uredili naše bivake, ki pa zaradi pomanjkanja snega niso bili takšni, kot v knjigah. Taljenje snega za čaj, malica, dobra volja, so kazali na to, da pa le ne bo tako hudo. Med tem ko se nas je večina že odpravila spat in smo nekateri srečneži dejansko zaspali (hvala za spalko za -40 stopinj Celzija), 
sta dva junaka še vedno kuhala in kuhala. Kmalu za tem, pa slišimo znani glas »ali nas zebe«? Čeprav nam je bilo v tistem trenutku še dokaj prijetno, nas je Alen presenetil in osrečil z navodilom: pospravimo in gremo spat v kočo. Po hitrem postopku smo pospravili stvari, si oprtali nahrbtnike in čez nekaj trenutkov stopili v kočo, kjer nas je čakal topel čaj, toplo ognjišče…. Ni nam bilo pomembno, če spimo na tleh, klopeh, mizah, samo da nam je toplo in tako je kmalu prišlo jutro, ko smo se po obilnem zajtrku odpravili proti Turskemu žlebu.
Na modrem nebu se je preganjalo nekaj meglic in po vzpenjanju proti vrhu je že sijal sonček. Vsi smo sopihali, bilo nam je vroče in sama sem pomislila na to, ali me res mora sonce še dodatno greti, a mi je bilo kmalu žal saj se je vreme »skujalo«. Nekateri smo prvič obuli dereze, v rokah držali cepine in se s trdno voljo trudili držati stik z Alenovim korakom. Bolj ko smo šli proti vrhu, bolj je zeblo, pihalo in prvič sem imela občutek, da smo doživeli en košček alpinizma. Na vrhu smo po hitrem oblačenju in malici prišli do skupne odločitve, da se vrnemo nazaj proti koči in Male rinke pustimo za drugič.
V »dolini«, malo nad kočo, nas je že čakalo preverjanje znanja pod budnim očesom Alena in Mijota, ki sta z veseljem odgovorila na vsa naša vprašanja. Tako smo se ustavljali s cepinom, izdelovali sidrišča s pomočjo cepina v snegu, se pravilno varovali v snegu, izdelali sidrišče za spust po vrvi na dveh cepinih.
Med reševanjem iz ledeniške razpoke pa nas je že dohitela noč in po celem dnevu mraza, lakote in žeje, smo se spet odpravili proti koči. Po juhici, ki smo jo bili deležni v koči, 
čaju, vseh opravljenih gospodinjskih opravilih, smo se odpravili v dolino. In tako kot smo prišli, smo se tudi vrnili…
.. čelne lučke so zarisovale vijugasto pot, misli so švigale, občutki so bili nepozabni, veseli smo bili, da nam je uspelo in želja da se vrnemo je sedaj le še močnejša.
Je že res, da sem velikokrat slišala, da je pozimi v hribih lepo, pa si tega nisem mogla predstavljati, nisem verjela, strah je bil prevelik…. Po tem vikendu lahko z gotovostjo povem, da so naši hribi v belem prečudoviti, napolnijo te z novo energijo in zaveš se, da je mir v današnjem času postal razkošje in da tam zgoraj ga je še vedno na pretek. Vem pa, da je za varen korak v hribih potrebno ogromno znanja in da bomo kmalu morali »shoditi« sami.
